Zadnja stvar, ki bi si jo scenarist in režiser Andrew Stanton želel, je bilo nadaljevanje. Mala modra ribica je bila kriva, da si je premislil.

»Bil sem prepričan, da je zgodba zaključena, da sem povedal vse, kar sem imel povedati,« je dejal Stanton. Kljub temu pa mu Dory ni in ni šla iz glave. »Pogosto sem razmišljal o tem, da, ubožica, ne bi znala poiskati poti domov, če bi se ponovno izgubila. Našla je čudovito družino, a sem jo že od začetka videl kot tragično figuro.« Z Angusom MacLanom (ki se je Stantonu pozneje pridružil na režiserskem stolčku) in Bobom Petersonom (soscenaristom) so staknili glave in leta 2011 je Stanton previdno napovedal nov film: »Skrbelo me je, kot nas skrbi, kako se bo znašel naš otrok. To moram razčistiti. Nihče ne načrtuje nadaljevanja trinajst let po prvem filmu, a gre enostavno za ljubezen do lika.«

Zgodba za odrasle

Zgodba filma Iskanje pozabljive Dory se nadaljuje pol leta po dogodkih iz prvega filma. Simpatična Dory je vesela s svojo novo družino, toda ko se za hip spomni drobca iz otroštva, jo obsede misel, da mora najti svoje starše. Namesto tega pristane v akvariju kalifornijskega instituta za morsko biologijo. Tam spozna hobotnico Hrena, ki mu manjka ena lovka, kratkovidno samico morskega psa Zvezdo, belugo Belega in par morskih levov Krmarja in Kaveljca. Druščina poskuša pozabljivi modri ribici pomagati na misiji, katere sporočilo je tokrat namenjeno bolj odraslim kot otrokom. V izvirniku glasove likom ponujajo številni znani zvezdniki: Ellen DeGeneres, Albert Brooks, Ed O'Neill, Diane Keaton, Idris Elba, Bill Hader, Ty Burell … Pri nas bo film na voljo s podnapisi in v sinhronizirani verziji z glasovi Saše Pavlin Stošić, Gorazda Žilavca, Aleksandra Pavlina, Jerneja Kuntnerja, Lucije Grm, Miše Molk in drugih.

Premagovanje strahov

Glavna Stantonova skrb je bila seveda Dory. Ta se je iz zabavnega lika v prvem filmu prelevila v kompleksno glavno junakinjo. »Dory žene strah, da bo ostala sama. Nič nenavadnega, če upoštevamo, da je leta in leta sama blodila po oceanu, preden je naletela na Marlina. Tragična zgodba, kajne? Želel sem si, da bi premagala strahove, da bi začutila, da je to pravzaprav njena moč, ne slabost. Da je samorefleksija nujno potrebna za to, da zrastemo.« Samozavedanje pa ni ravno enostavna reč, če nimaš kratkoročnega spomina, a k sreči ima Dory pomoč v preudarnem Hrenu, ki se zna tudi šaliti, pa čeprav dolga leta živi v ujetništvu. Če je Nemo zrasel iz strahov, ki jih je doživljal Stanton kot novopečeni očka, je Dory nastala zaradi njegovih strahov, da bo ostal sam. »Dober film je za ustvarjalce psihiatrični kavč. Med ustvarjanjem ugotovijo, da so hoteli razrešiti nekaj o sebi, pa se tega niso zavedali.« Režiser poudarja, da njegov namen ni bil ozdraviti Dory, marveč ji pomagati, da sprejme lastne omejitve in da se začne počutiti udobno v svoji koži.

Več v novi številki revije Vklop!