»Ko je tu obup, ljudje s skrajne desnice izkoristijo priložnost. Moramo povedati, da je drugačen svet mogoč in nujen,« je dejal režiser Ken Loach, ko je sprejemal svojo drugo zlato palmo za film Jaz, Daniel Blake, deset let po tem, ko je prvič slavil s filmom Veter, ki trese ječmen.

Zmagoviti film Jaz, Daniel Blake je socialnorealistična drama, s senco Dickensa in Orwella, tipično loachevska zgodba (po scenariju Paula Lavertyja) o vdovcu, ki doživi srčni infarkt, zdravnik pa mu za nekaj časa prepove delati, zato se obrne na socialno službo za pomoč, kjer naleti na nepredstavljive ovire državne birokracije. Prav trudijo se, da mu v dobi vsemogočne digitalizacije grenijo življenje. Navzlic vsem težavam ima dobro srce in poskrbi še za samohranilko Katie in njena dva otroka. Junaka odlično igra stand up komik Dave Johns, čeprav je to njegova prva filmska vloga.

Socialno čuteči režiser koncizno postavi dramo, ki mestoma preide iz tragedije v komedijo, tako da v gledalcu nedvoumno prebudi sočutje in prizadetost. Zato ne čudi, da je Loach po zmagoslavju apeliral na ljudi: »Moramo sporočiti upanje, moramo povedati, da je mogoč drugačen svet … Svet, v katerem živimo, je zdaj na nevarni točki. Stisnjeni smo v nevaren projekt varčevanja, ideje tako imenovanega neoliberalizma, ki nas je pripeljal na prag katastrofe. Ta festival je zelo pomemben za prihodnost filma.« In vse prisotne podučil, naj ostanejo močni. Izrazil je tudi začudenje, da je prejel nagrado v tako glamuroznem okolju, če upoštevamo pogoje, v katerih so se znašli ljudje, ki so navdihnili ta film.

Canski festival vedno poskrbi za presenečenja. Tudi letošnji je, predvsem s kakovostjo enaindvajsetih tekmujočih filmov in še osemnajstih iz Posebnega programa. In seveda z diskrepanco med mnenji kritikov in novinarjev in odločitvijo glavne žirije, ki ji je predsedoval avstralski režiser George Miller.

Več v novi številki revije Vklop!