Film

Potovanje v drobovje družbe

M.K.
19. 5. 2016, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Prvi slovenski film noir Psi brezčasja, o katerem glavni igralec Primož Vrhovec pravi, da je brezčasje v naslovu »človeški perpetuum mobile smrtnih grehov".

Temačen, klavstrofobičen in brezizhoden je neodvisni film režiserja Mateja Nahtigala, ki gledalcem ponuja pogled v drobovje skorumpirane moderne družbe in za katerega upa, da jim s tem vsaj malo odpre oči. »Film je totalna, univerzalna refleksija družbe. Žal je človek človeku volk, kar super pokažemo,« pravi Primož Vrhovec.

Igra glavnega junaka, Roka Osterberga, nekdanjega kriminalca, ki je pobegnil v tujino, a se vrne, da bi raziskal bratovo smrt, s tem pa postane šahovska figura v igri za moč, ki jo bijejo vplivna politična družina, lokalna mafijska združba in skorumpirana policija. »Med snemanjem sem ves čas razmišljal, da smo se kot otroci igrali lopove in žandarje, a nam nihče ni povedal, da so v resničnem življenju velikokrat na isti strani. V filmu se vidi, da je vse tako prepleteno, da ena stran ne obstaja brez druge.«

Šnopc debate

37-letni Primož odlično upodablja pesimističnega, introvertiranega, usodi prepuščenega tragičnega junaka, ki bo gledalce morda prepričal, da ne pristanejo na njegovem mestu, »da ne bodo ovce, ampak se bodo borili, ker so videli, da to ni prav. Če to reče le en gledalec, potem je namen filma dosežen!« Za Primoža je to prva tako velika vloga, ki mu bo zagotovo pomagala pri nadaljnji poti. »Zaradi Psov sem dobil že nov filmski projekt, o katerem pa še ne smem govoriti,« pove Ljubljančan, ki se zaveda, da svobodnjakom pri dobivanju vlog najbolj pomagajo znano ime in »šnopc debate«. Najtežje pa je dobiti prvo priložnost. Sam pravi, da je imel veliko srečo, saj ima konstantno delo, čeprav je igro študiral v Beogradu in zato do pred nekaj leti sploh ni bil v stiku s slovensko igralsko sceno. »Zahvaliti se moram kolegu Vitu Weissu, ki me je predlagal režiserki Tatjani Peršuh za predstavo Ona v BiTeatru, tako da sem sploh začel delati. Potem se mi je malo odprlo. Ko lahko enkrat nekaj pokažeš, je malo lažje. Je pa loterija. Poznam odlične igralce, ki nič ne delajo.«

Več v novi številki revije Vklop