Will Smith, eden najbolj priljubljenih in komercialno uspešnih igralcev zadnjih desetletij, glasno in zelo prepričljivo zatrjuje, da je v življenju zelo srečen in da mu ne pade na misel, da bi izgubljal čas za stokanje ali strah. Ampak to ne pomeni, da ni sposoben razmišljati tudi o temnejši plati in da ne zna ceniti tistega, kar mu je namenila usoda ...

V filmu Sedem duš ima velik pomen smrt. Ste s filmom spremenili tudi svoj pogled nanjo?

Da, spoznal sem, katere stvari so pomembne, kaj mora biti v življenju v ospredju. Uživati je treba v vsakem dnevu, pomembne so tudi na videz najmanjše stvari. Ampak čeprav se nam lahko življenje kadarkoli v drobcu sekunde postavi na glavo, nas zaradi tega ne bi smelo ves čas skrbeti. Tisti, ki bo samo čakal na tragedijo, ki se mu lahko zgodi, bo samo trpel in ne bo videl lepote, ki jo ponuja svet na vsakem koraku. S težavami se moramo odgovorno spoprijeti, a šele takrat, ko se pojavijo.

Imate tri otroke (sin Jaden, 10, in hčerka Willow, 8, sta se rodila v zakonu z Jado Pinkett-Smith, najstarejši, Trey, 16, pa v prvem Smithovem zakonu s Sheree Zampino, op. avt.). Gotovo imajo precej več od vrstnikov. Kako jih krotite in jih zadržujete na tleh?

Z ženo ne razvajava otrok tako zelo, kot najbrž mislijo vsi drugi. Ravno tako imava pravila, ki se jih morajo vsi držati. Midva poveva, kdaj je na vrsti čiščenje sob, ne oni. Če ne naredijo domače naloge, ne smejo gledati svojih priljubljenih nadaljevank. Mislim, da bi bila največja napaka, če bi jim dala občutek, da so nekaj posebnega, da so večvredni, da jim ni treba delati tistega, kar morajo drugi otroci. Ne želim si sebičnih, razvajenih otrok, ki jih drugi ne bi marali.

Vsi trije so že dobili kako priložnost v svetu televizije ali filma.

Da, in ponosen sem nanje. Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj jih rinem v ta svet in zakaj jih ne zaščitim pred medijsko pozornostjo. Odgovorim jim, da nikogar v nič ne silim. Otroke zanima, kako oči in mami služita denar, in zakaj jim ne bi tega pokazala, če imava možnost? Sploh pa so nadarjeni za igro in sem prav srečen, ko jih gledam.

Zdi se, da ste vedno dobro razpoloženi. Ampak gotovo vas kdaj spravi kaj tudi v slabo voljo.

Ne, pravzaprav ne. Tudi zasebno sem tak, kot me vidite ta hip ali pa katerikoli drugi dan. Ne obstajata dva Willa, eden za javnost in drugi za zasebne trenutke. Res sem dobre volje in imam za to tudi cel kup razlogov. Služba je okej, žena je čudovita, otroci so super. Zakaj bi se pritoževal? Škoda bi bilo vsake sekunde, ki bi jo zapravil za tarnanje. Ugotovil sem tudi, da sprejemam čustveno bolečino tako, da jo blokiram. V mojih možganih je zapora, ki se sproži, takoj ko začutim kaj slabega. Jasno, da kaj takega ni mogoče pri usodnih stvareh, ampak pri vsakdanjih, pravzaprav nepomembnih težavah, avtomatsko preklopim na svojo komično komponento. Vedno hočem videti svetlo, srečno, smešno plat, zatreti bolečino. Pred šestimi leti mi je umrla babica. Bolečino sem pregnal preprosto, z razmišljanjem o srečnih časih in o tem, da jo v nebesih za njeno dobroto gotovo čaka še lepše okolje, kot smo ga imeli tu spodaj. Pa tudi jezim se ne veliko, razen če izgubim v kakšni igri. Tam ni milosti, tudi v scrabblu hočem zmagati.

Ste kdaj izgubili pomembnejšo, življenjsko tekmo?

Enkrat, ko sem se ločil od prve žene Sheree. Imela sva dveletnega otroka in nisva bila več za skupaj. Misel na to, da nama je spodletelo, je bila uničujoča. Nisem mogel razumeti, da med človekoma, ki sta si bila tako blizu, izgine tista magična vez. Popustil sem, vdal sem se, in to je bilo grozljivo. Ampak ti časi so za menoj.

Je res, da ste resno razmišljali o tem, da bi postali prvi afroameriški predsednik?

Drži, ampak zdaj je prepozno. Ampak Baracku naj bo. Dam mu dva mandata, osem let, potem pa bo čas zame ...