Za glasbene uspehe in timski duh v skupini niso dovolj le vaje in delo v studiu, člani zasedbe Društvo mrtvih pesnikov se radi družijo tudi zasebno. Trenutno ustvarjajo nov album. Prvi singel in videospot skladbe z devetega studijskega albuma bo izšel že to pomlad. In k njihovi storilnosti in trdnemu prijateljstvu gotovo pripomorejo tudi njihovi že tradicionalni moški smučarski vikendi. Glavni pobudnik in organizator je bobnar Marko Zajc, običajno se odzovejo še basist Tomaž Koncilija, klaviaturist Boštjan Artiček in seveda pevec Alan Vitezič. Edini, ki ni navdušen nad smučanjem, je Peter Dekleva, ki se raje drži svoje kitare in ne smuča. Alan nam je zaupal: »Letos je bil odsoten še Boštjan, ker je bil ravno tisti čas na Dunaju. To je bil naš jubilejni, deseti vikend. Običajno se dobimo v Kranjski Gori, potem gremo na eno- ali dvodnevno smučarsko turo v Avstrijo, Italijo ali Slovenijo, sledi čas za savnanje, da si odpočijemo, in nato v nedeljo še zaključimo s tekom na smučeh.«
Tudi letos so bili nastanjeni v Kranjski Gori, smučali so nato v Katschbergu, teku na smučeh pa so se predajali v Planici.
Alpsko smučanje gre vsem prav dobro od rok, medtem ko se pri teku na smučeh malce več nasmejijo, sploh pri njihovih spustih po klancih navzdol: »Pri teku smo boljši in slabši, padci pa so del tega smučarskega dneva. A nikoli se nam še ni pripetilo kaj hujšega. Sam sem bil zdaj petič na tekaških smučeh. Tek na smučeh prakticiram le na naših dogodkih, saj si opremo tudi vedno izposodim. Za manj izkušene tekače pride v poštev klasična tehnika, le Marko je bolj napreden, on res obvlada. Odpravimo se iz Planice do Tamarja in nazaj, potem pa si pripravimo še tekmo v sprintu na nordijskem poligonu. Marko je seveda zmagal.«
Uživajo v snežnih vragolijah
Imajo pa tudi srečo, da je Boštjan tudi učitelj smučanja in jih tako vedno malo popravlja in izboljšuje njihovo tehniko smučanja, ki je tako iz leta v leto boljša. Tako so lani posneli tudi kratek videoposnetek kot čisto prava smučarska demonstratorska skupina: »Seveda je to šlo za štos. Ampak preizkusimo vse. Odpravimo se na primer tudi na progo in tekmujemo na čas. Radi gremo tudi v Turracher Höhe, tam imajo različne snežne parke, šli smo tudi že na skakalnice in tam tudi krepko padli. Omenim naj, da je naš Boštjan nekoč resnično skakal na skakalnici in ima tudi rekord 33 metrov. A v Turracher se med drugim radi odpravimo tudi zato, ker imajo tam Pisten Butlerja, ki nam postreže s penino kar na smučišču.«
Alan je smučar že od mladih nog. »Sem slovenske gore list, smučam že od majhnega in znanje vsako leto obnavljam. Nisem pa nikakršen profesionalec. Smučam za zabavo. Še kot band smo obiskovali smučarske tekme zvezd, a sam sem po duši bolj za tenis, sem tudi učitelj tenisa. Rockerji imamo dvakrat letno rock tenis dogodek in to je bolj zabavno. Udeležijo se ga tudi Bor Zuljan, Tomi Meglič, Andraž Hribar in drugi.«
Športnik od mladih nog
Športni duh pa je v Alanu že od nekdaj: »Vse do šestnajstega leta sem treniral namizni tenis. Bil sem dober. Bil sem med osmimi najboljšimi do dvanajstega leta v nekdanji Jugoslaviji. A pri šestnajstih sem prenehal trenirati, saj me je trener postavil pred dejstvo – ali namizni tenis ali glasba. In sem se odločil za glasbo.« Danes živi v bližini dvorane, kjer se igra namizni tenis, tako da se je tega športa ponovno lotil. Kljub temu da so se v vseh teh letih spremenili tako lopar kot žogica, da je igra postala precej hitrejša kot nekoč, mu gre še vedno dobro: »Tega nikoli ne pozabiš. Če enkrat znaš, nikoli ne pozabiš.«
