Domače

Ljubezen me greje pred mrazom

D.D.
18. 1. 2024, 09.37
Posodobljeno: 18. 1. 2024, 09.56
Deli članek:

Odkar se Lovro Planko kosa z najboljšimi biatlonci na svetu, je za njim sanjski začetek tretje sezone, njegov nasmešek pa nas navdušeno pozdravlja ob vsakem prihodu v ciljno areno.

Profimedia
Lovro Planko je prava osvežitev na domači športni sceni.

»Od nekdaj garam za te trenutke,« se Lovro Planko prešerno nasmeje. »Zadnjih deset let se intenzivno posvečam biatlonu, kar se marsikomu zdi nenavadno, da sem izbral ravno to disciplino. Prihajam iz triatlonske družine, zato imam napor v genih. Splet okoliščin me je zbližal s tem zimskim športom in moji domači so bili prepričani, da bom že po prvih treningih odnehal. Sem bolj zmrzljiv in kot otrok sem se celo za pečjo tresel, če mi je kdo omenil, da se gremo igrat na sneg. Nato pa sem nekako vzel v zakup, da bom na smučeh pogosto premražen. Očitno mi ljubezen do biatlona ogreje zaledenele roke, stisnem zobe in premagam svojega največjega sovražnika – mraz,« zagnano razlaga. Njegov značaj je ognjen, rad se druži z ljudmi, obiskuje koncerte, tudi kdaj zapleše in spravlja ljudi v dobro voljo. Zaradi izjemnega talenta, ko je v mlajših kategorijah osvajal medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih, si je priboril mesto v ekipi A. Tam so ga lepo sprejeli in veliko se je naučil od mojstrov, kakršna sta Klemen Bauer in Jakov Fak. »Fantje so me vzeli za svojega in me niso zbadali, ker sem najmlajši. Ni mi bilo treba odnašati smeti in jim streči. Jaka je petnajst let starejši, a se z njim pogovarjam kot z vrstnikom. Na trenutke daje občutek, da je še mlajši od mene, saj je zelo sproščen in pravi prijatelj. Ta medsebojni odnos se odraža na rezultatih, ker smo ena velika družina in se medsebojno spodbujamo. Drug drugega vlečemo naprej, zlasti takrat, ko se znajdemo v čustvenih stiskah. Te so sestavni del vsakega športa, večji del leta si zdoma daleč od ljubljenih in si prisiljen zgraditi pristne odnose z ekipo. Treniramo v vseh vremenskih razmerah in takrat si rečemo, da je veliko bolje ves dan teči po dežju kakor osem ur sedeti v pisarni. Čeprav je strašansko naporna disciplina, ima svoj čar in v njej uživam,« pove dvaindvajsetletni biatlonski adut.

Osebni arhiv
Šport je v njegovih genih, saj sta ga tako oče kot mama navdušila za triatlon.

Najtežje preizkušnje so, kadar gre za ekipo in se enemu od njih ponesreči nastop. »Takrat bi najraje samega sebe požrl od jeze. Vendar moraš čez ta spoznanja, da ne gre vedno vse po načrtu, in če ste res pravi tim, se bo izpostavil moštveni duh. Vsi za enega in eden za vse v našem primeru res velja. Velikokrat sem v preteklosti zapravil dobro ekipno uvrstitev, a sem kmalu dobil novo priložnost, da se dokažem in popravim napake. Nazadnje mi je uspel odličen nastop in sem s tem pomagal drugemu, ki je imel slab dan. Naučiš se pomembne lekcije za vsakdanje življenje, kjer ni vse postlano z rožicami in so izzivi sestavni del odraščanja,« postreže z zrelim razmišljanjem. »Včasih se tudi zjočemo. Nazadnje so me čustva premagala v Švici, kjer je bil sicer zame doslej najuspešnejši, vendar tudi izjemno naporen konec tedna. Na tekmi s skupinskim startom sem nastopil kot edini Slovenec, a žal v cilj pritekel kot zadnji, kar me je potrlo. Seveda je odličen izkupiček biti med trideseterico, toda želje so usmerjene proti vrhu in ne na rep uvrščenih. In takrat na površje privrejo najiskrenejša čustva, ki jih ne želim nadzorovati, saj imajo zdravilen, olajšujoč učinek. Sem že večkrat slišal, da je ta izrazna odprtost nekaj, česar med slovenskimi športniki primanjkuje. Zato z veseljem pomaham v kamero, ker si navijači pred zasloni, na tribunah, ob progi zaslužijo naš odziv, in dokler me bo gnala strast, bom širil pozitivno energijo,« je odločen trenutno najvišje uvrščeni slovenski biatlonec.

Osebni arhiv
V družbi psa Slasha, ki je njegov zvesti prijatelj.

To njegovo naravnanost opazijo režiserji prenosov tekem in strokovni komentatorji, kar mu prinaša dodatno publiciteto. »Šport ni samo gladiatorstvo, temveč je veliko več, čeprav se vsi borimo za zmagovalne stopničke. Z njimi pride dodatna prepoznavnost, posledično uglednejši sponzorji in počasi se lahko vsaj delno povrnejo stroški, ki si jih nanizal v dolgih letih treningov. Statistika ni vse. Tukaj smo za ljudi in brez njih bi tekmovali zgolj za lastno zabavo. Ni mi odveč biti v središču pozornosti in kaj vrniti gledalcem za vso spodbudo. Oni nam ogromno dajo in na kakšnih prizoriščih so celo tako glasni, da te moti ves ta hrup, ki je v resnici presunljiv in te resnično ponese,« nam razkrije občutke in predstavi še nekaj podrobnosti iz zakulisja. »Če sem prej omenjal harmonijo med nami, potem naj dodam, da se kdaj tudi spremo in si gremo na živce. V bistvu smo tipična urejena 'družina', kjer je neizogibno, da si gremo občasno na živce, saj toliko časa preživimo skupaj. V resnici pa se imamo neizmerno radi. Za odlično dinamiko poskrbi trener, vrhunski strokovnjak Ricco Gross. Morda sem sprva pričakoval, da bo kakšna hierarhija, a sem bil presenečen nad uigranostjo. Jakov je tisti, ki večkrat posesa, vsi pa se trudimo prispevati svoj del, da je red pri hiši,« se mu usta razlezejo v zanj značilen nasmeh.

Med sproščenim pogovorom izvemo, da imajo svojega kuharja. »Trenutno nas razvaja Janez s Ptuja. S tem mi je prihranjena velikanska muka, ker se ne znajdem najbolje za štedilnikom. Sem pa dober jedec. Včasih nas za večerjo preseneti s palačinkami, česar smo zelo veseli. Pred tekmo pa upošteva naše želje, da gremo čim bolje pripravljeni na start.«

Lovro verjame v postopni napredek. Trudi se čim bolj realno gledati na svet in svoje ambicije. »V našem športu je veliko odvisno od materiala, s katerim tekmuješ. Že tukaj smo postavljeni v podrejen položaj v primerjavi s Skandinavci, Francozi in Nemci. Ne delam si utvar, da bom jutri serijski zmagovalec. Psihično sem dovolj močan, da se še zdaleč ne mislim predati. Sem med telesno lažjimi tekmovalci, zato so mi ljubše zahtevnejše proge. Težja kot je, več možnosti imam, da premagujem boljše konkurente. Oni pa imajo prednost na ravninskih delih, kjer švignejo mimo mene. In to valovanje, ko se izmenjujemo, lovimo ter drug drugega motiviramo, me najbolj vznemirja. Nato se še z večjim elanom vračam domov, da se lahko posvetim svoji punci, staršem, bratu in prijateljem. Rad imam ljudi in ne zamudim priložnosti za kakovosten pogovor in druženje, zlasti z mojo najljubšo skupino Mrfy in Vladom Kreslinom. Občudujem slovensko glasbo in umetnost na splošno. Dam si duška, si privoščim odklop in potem se poln energije spet vrnem med svoje fante.«