Ljudje se z žalovanjem srečamo v različnih življenjskih obdobjih. Nekateri že zelo zgodaj, kot se je to zgodilo Zoranu Predinu. »Ko sem bil star deset let, je med družinskim velikonočnim kosilom umrla moja babica Marija. Naslednje leto sem na dan, ko je umrl, dedku Matiji prinesel kepo snega v bolniško posteljo. To mi bo ostalo v spominu za vedno.«

Z žalovanjem se vsakdo spopada po svoje, marsikdo poskuša izgubo preboleti čim bolj neboleče, a le redkim to uspe. »Spomnim se, da mi je mama rekla, da sem že velik fant in da fantje ne jokajo. In nisem jokal in še vedno ne jočem na pogrebih. Požiram solze in gledam v nebo. Odhajanje je nekaj normalnega, če otroci ne umirajo pred starši,« pravi.

Nekaterim je najhuje na pogrebih. »V naši kulturi na splošno velja, da so pogrebi nekaj, s čimer se dostojno posloviš od pokojnega. Pokojniku je vseeno, žalujoči pa si pomirijo vest s pietetnim upoštevanjem njegove zadnje želje,« razmišlja glasbenik, ki mu je hudo, ker je izgubil že preveč prijateljev. »V osmem razredu osnovne šole je sošolko, ki je sedela zraven mene, povozil tovornjak. Potem je zraven mene nekaj dni pred pogrebom na šolski klopi med poukom gorela sveča. Zelo me je prizadela smrt prijateljev Jerneja Šugmana in Smiljana Krežeta. Prehitro in nepričakovano mi je umrlo preveč najbližjih prijateljev – bobnar Andrej Pintarič, ki ga vsak dan bolj pogrešam, Zlatko Veber, edini sošolec s faksa, novinar Srečko Niedorfer, moja vzornika Arsen Dedić in Mojmir Sepe, sorodne duše Boško Petrović, Dražen Vrdoljak, Sašo Hribar, kolegi Damir Kukuruzović, Vlada Divljan, Aki Rahimovski in Massimo Savić. Preveč in prehitro.«

Vsi se zavedamo, da je življenje povezano z minljivostjo, a to vsak dojema po svoje. »Čez 20 let bom že dišal po cipresah. Ko pa pride Smrt pome, bom postal morje. Brez groba in nagrobnika in sveč in aranžmajev in brez cirkusa,« pravi Zoran, ki je pred časom izgubil mamo, na srečo v zrelih letih, ko je včasih dojemanje smrti drugačno. »Predolgo jo je jemala zahrbtna bolezen, zato sem z razumevanjem sprejel dejstvo, da je nič več ne boli,« modro razmišlja. »Vsak dan pa se spomnim nanjo. Zadnjič mi je ob petih zjutraj v sanjah rekla, naj ji pridem odpret, ker stoji pred vrati in zvonec očitno ne dela.«

Solze so za nekatere znak žalosti. Kako je s tem pri Zoranu, nas zanima. »Meni tečejo solze ob športnih zmagah naših junakov. Tudi za nazaj. Recimo, ko nekje zagledam nastop in prepevanje pesmi Slovenija gre naprej pred desettisočglavo množico na Damm Platzu v Amsterdamu leta 2000 ali pa zadnje minute veličastne zmage slovenskih košarkarjev v Istanbulu leta 20217. Na pogrebih pa ne jočem.«

Te dni je na pokopališčih veliko ljudi, ki hitijo z urejanjem grobov, pri nekaterih gre za pravo norijo. »To je osebna odločitev vsakega posameznika. Sam nosim na grob svojih staršev kamenčke iz krajev, kjer mi je lepo. Takrat ju pogrešam in si želim, da bi bila z mano. Zato poberem lep kamenček in ga spravim v žep. Če pa se nekomu zdi, da bo svoje žalovanje lepše izrazil skozi velikost in ceno aranžmaja in ga bo to potešilo, naj pač napravi tako.«

Za mnoge je navada, da se sorodniki na 1. novembra dobijo na pokopališču. »Moji sorodniki obiskujejo in urejajo grobove med letom, zato te navade nimamo,« pravi glasbenik, ki bolečino rad izrazi tudi skozi pesmi. »Ob smrti sošolke iz osmega razreda sem posnel pesem Lipa zelenela je in je na albumu Ne mi dihat za ovratnik. Pisatelj Miljenko Jergović je o njej napisal odlično kolumno. Prijatelju in kolegu Damirju Kukruzoviću sem tisti dan, ko sem izvedel, da je umrl, napisal pesem z naslovom Pesem o novi zvezdi, kolegici pianistki Margiti Stefanović pa pesem z naslovom Kosa boje srebra. Obe občasno tudi izvajam.«