»Vse skupaj se je začelo z dekliščino, ki jo je organizirala moja sestra Tjaša, ki mi je tudi sicer veliko pomagala pri pripravah na poroko. Zavezali so mi oči in me odpeljali na lokacijo pri Velenjskem jezeru, kjer sem se s prijateljicami, tako kot se spodobi, poslovila od samskega stanu. Bilo je res zabavno, polno presenečenj, igric in plesa ob prijetni glasbi. Fantovščino pa je imel tudi moj dragi. Kako so se imeli in kaj so počeli, ne vem, najpomembnejše pa je, da so se imeli dobro,« priprave na poroko opiše Maja Oderlap.

Pri samih pripravah na poroko ni bilo nobene panike in hitenja. »Še obleko sem si izbrala šele konec maja, in to na sestrino prigovarjanje, pa tudi sama sem si rekla, da bi bil že čas, če želim dobiti svojo sanjsko obleko. Našla sem jo v prvem butiku. Nekaj sem jih že pomerila, in ko sem mislila, da sem že našla pravo, se mi je oko ustavilo na neki drugi. Ta je bila ravno taka, kot sem si jo želela. Moj pogoj je bil, da ima obleka dolge rokave. Veliko dela smo si dali z mojo zamislijo glede cvetja, saj sem želela, da je vse v znamenju travniškega cvetja. Moje najljubše rože so marjetice, ivanjščice, kar dobro ve tudi moj mož. Vedno mi jih nabere za rojstni dan, ki ga imam maja, ko so te v polnem cvetenju. Da želim imeti ivanjščice tudi v šopku, ki je bil kombiniran z mini vrtnicami, in v namiznih aranžmajih, sem zaupala cvetličarki, ki se je zelo potrudila. Ni bila prepričana, ali jih bo lahko našla v septembru, a jih je na Nizozemskem in zelo sem ji hvaležna za njen trud.«

Maja in Andrej sta velika tradicionalista in tako je potekala tudi poroka. »Oblačila in urejala sva se v domači hiši, vsak v svojem nadstropju, in do prihoda v cerkev sv. Marjete na Polzeli se sploh nisva videla. Do oltarja me je popeljal oče, v obred pa sva vključila tudi Leva, ki je vse skupaj vzel zelo resno. Seveda obred ni minil brez glasbe, za katero sta res dobro poskrbela Franjo Oset, član zasedbe Modrijani, in njegova žena Marina, z glasbo pa je bil prežet tudi civilni del poroke. Zapela sta najine najljubše, skrbno izbrane skladbe z ljubezensko tematiko. Poroka je bila zelo čustvena in tekle so solze, pa ne samo pri meni, tudi pri svatih. Po cerkvenem delu nas je čakal catering, da so se svatje malo okrepčali, saj smo se zbrali kar pred cerkvijo.«

Pozneje se je družba preselila na Vransko, na Ribnik pri Lisjaku, kjer je potekal civilni obred. »Tam se je nadaljevalo tudi poročno slavje. Ker je vse potekalo večinoma zunaj, sem bila kar malo živčna, saj sem se bala, da bo slabo vreme. A lastniki so me potolažili, da se je samo trikrat zgodilo, da so morali poročno slavje zaradi slabega vremena v celoti preseliti v notranjost. Sicer je tisto soboto dopoldne bolj slabo kazalo z vremenom, bilo je oblačno in celo rosilo je malo, a se je do popoldneva zjasnilo in posijalo je sonce. Obred se je začel ob 17. uri in lahko rečem, da mi je bilo vreme naklonjeno. S svati smo si v čudovitem okolju privoščili koktajl in različne predjedi, ki so jih kuharji sproti pripravljali na več postajah. Glavno jed so postregli v restavraciji, saj se zvečer zunaj ohladi. Hrana je bila odlična, pa čeprav se nismo šli nekega slow fooda, a je bila kljub temu zelo na nivoju in za vse okuse. Točno ob polnoči smo se spet preselili na vrt, kjer sva razrezala torto, a s tem poročnega slavja še ni bilo konec. Vztrajali smo do 3. ure zjutraj. Veliko smo plesali in se zabavali, za dobro vzdušje je poskrbel Ansambel Unikat, ki ve, kako se temu streže in ima z igranjem na porokah veliko izkušenj. Najbrž sem ena izmed redkih nevest, ki je nosila poročno obleko od začetka do konca slavja. V njej sem se dobro počutila, res pa je, da je bila zelo težka, a sem kljub temu uživala. Vesela in ponosna sva na najinega sina, ki se je zelo lepo vključil v dogajanje in kljub samo trem letom starosti deloval zelo odraslo. Z občudovanjem sva ga opazovala, kako je užival in se zabaval, in prav to je bil še en dokaz več, da sva naredila prav, da sva se poročila zdaj.«

Svatom sta že v vabilu pojasnila, da ne potrebujeta ničesar, saj z možem že nekaj časa živita v svoji hiši, in namignila, da bi si rada za medene tedne privoščila potovanje. »Ne vem še, kam se bomo odpravili. Radi potujemo in vleče nas na različne konce. Morda bomo pa obiskali Božička v njegovi čudežni deželi na Laponskem. Imamo še čas, da se odločimo.«

Maja še vedno ni vsega predelala in zbrala vtisov, ki prihajajo za njo. »Bilo je res čudovito, čeprav ni zdaj, ko sem žena in sem svojemu dodala še možev priimek, prav nič drugače. A poroka zame ni le nekaj, kar je napisano na kosu papirja, je veliko več. To je zaobljuba, ki te spremlja vse življenje, in pika na i najine dolga leta trajajoče ljubezni. Vesela in zadovoljna sem, da sva se poročila zdaj, saj je poroka pri štiridesetih nekaj popolnoma drugega kot pri dvajsetih. V teh letih drugače razmišljaš in daješ še več poudarka vrednotam in ljubezni, ki je vsa ta leta zorela. Moja poroka je bila sanjska in prav taka, kot sem si jo želela.«