Družina Igorja Samoborja še vedno hodi skupaj na morje, vsako nedeljo dopoldne pa se s sinom Filipom dobita v dvoje in najprej telovadita, nato pa sledita kava in pogovor, v katerem poleg tekočih zadev razpravljata tudi o igri, gledališču in gledališki umetnosti. Usodna za to, da je v svet igre vstopil tudi Filip, je bila uprizoritev Macbetha v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. »Ko sem bil star osem let, sem gledal očija, ko je igral Macbetha, in takrat sem se odločil, da želim biti vitez,« razkriva zdaj 31-letni igralec. Ta želja se mu je že uresničila, in to kar dvakrat, v ljubljanski Drami pa je bil v predstavi Merlin celo vitez Perceval, o katerem mu je mama Barbara Hieng Samobor kot majhnemu brala iz romana v verzih Chretiena de Troyesa Perceval ali Zgodba o Gralu, ki jo je avtor posvetil flandrijskemu grofu Filipu, na katerega je bil zelo navezan v svojih zadnjih letih življenja. Igor je bil sinove odločitve, da gre po njegovi poti, vesel, saj iz svoje izkušnje ve, da je to lahko zelo lep poklic, če so seveda vse zvezde prav postavljene in na srečo so v Filipovem primeru bile. Manj so jima bile naklonjene glede skupnega sobivanja na odru. Do zdaj sta namreč imela le eno. Pri Faustu sta imela miniaturen prizorček, ko je Filip kot hudiček Igorju (Faustu) odvzel plašč in mu ga prinesel nazaj. Si pa oba želita, da bi nekoč skupaj zaigrala, saj se jima zdi, da bi si lahko veliko dala tudi na odru.
Ob Filipovem petju je obmolknil
Oba sicer redno spremljata igralske kreacije drug drugega. Igor priznava, da je imel na začetku pri tem zelo veliko treme in mu je srce pošteno razbijalo, zdaj pa že komaj čaka, da bo Filip ustvaril kaj novega, da ga bo šel gledat. Nasvetov pa mu ne daje, saj ga ta zanje ne vpraša več. »Včasih sem kar malo užaljen, ker se mi zdi, da imam še kaj za povedati, ampak očitno ne več. (smeh) Hkrati pa sem ponosen, da je tako,« poudarja 65-letni igralec. Filip je tudi sicer tak, da želi vse sam narediti, se pa spominja, kako ga je oče enkrat prevzel, ko ga je prosil, naj mu pomaga pri govornem nastopu, ko je bil še na akademiji. »Očetu sem prinesel besedila, ki sem jih moral znati, in on se je kot pošast spravil nanje in potem so iz tega nastajale vse lepše in lepše umetnine, tako da sem ga prosil za odmor in se šel v svojo sobo zjokat od obupa nad pogledom na Mount Everest. Zdelo se mi je namreč, da čisto nič ne znam,« nam je zaupal Filip. Zato pa ga po očetovem mnenju prekaša v drugih stvareh. »Občudujem Filipa, ko poje. Zavidam mu njegov posluh in glas. Odkar je začel peti, sem sam kar obmolknil. Marsikaj se lahko od njega naučim tudi glede empatije, saj je še veliko bolj empatičen od mene, pa sem že jaz zelo,« razkriva Igor. Zato ga tudi zelo stiska pri srcu ob pogledu na mlade generacije svojih kolegov.
Težki časi tudi za igralce
»Nas je bilo na akademiji veliko manj. Vsi smo vedeli, da nas po končanem študiju čaka služba, zato smo dosti mirno čakali na zaključek akademije. Danes se pa že v drugem, tretjem letniku začne vprašanje, kaj bom počel in kdo bo moj delodajalec, kar je absolutno prezgodaj za to, da bi normalno in brez stresa končal študij. Bil sem direktor gledališča in vem, kakšne so razmere. Gledališča so polna, novih zaposlitev ni, samo če gre kdo v pokoj, je mogoče nekoga mladega vzeti v službo. Pa še ena stvar je. Ko sem bil jaz star toliko, kot je zdaj Filip, sem vedel, da bom imel svoje stanovanje z vso opremo, saj smo to takrat vsi imeli, zdaj pa ni nujno tako. Od konca akademije do 35. leta je tako za mlade obdobje strašnega nemira, ki prinese ogromno težav v odnosih, velikokrat pa se morajo ob tem spoprijeti še z znamenitima slovenskima fovšijo in škodoželjnostjo,« je žalosten Igor.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
