Zgodbe

In vendar je mogoče drugače!

Neva Železnik
8. 5. 2024, 07.00
Deli članek:

Na prosto mesto v domovih starejših čaka več kot 33 tisoč ljudi. Tistih, ki bi dom takoj potrebovali, je nekaj nad 17 tisoč. Prazne postelje pa imajo že v vsakem četrtem domu starejših. Ni osebja, pravijo. Zato ne sprejemajo novih stanovalcev, predvsem ne tistih, ki potrebujejo največ nege in bi pomoč najbolj potrebovali. Tisti, ki so tam zaposleni, pa, kot že desetletja pojejo vrabci na strehah, odhajajo zaradi mizernih plač, telesno in duševno napornega dela in vse večjega pričakovanja stanovalcev do zaposlenih. Zato tudi novega osebja kljub številnim razpisom ne dobijo.

Šimen Zupančič
Ivica Potisek in Marija Golob

Dodajmo še, da v naši državi nimamo niti dovolj negovalnih bolnišnic, hospicev …  In prav nič ne kaže, da se starejšim obetajo boljši časi. Še huje bo, saj se stara zelo številna baby boom generacija, rojena malo pred, med in deset let po vojni. Torej lahko ponovimo: starost je samo za najbolj pogumne.

O življenju v domovih starejših in o tem, kako se tam počutita, smo se pogovarjali z Ivico Potisek in Marijo Golob Hvala, ki živita v Domu starejših Tabor v Ljubljani in kot poznavalki razmer ne bosta govorili le o svojem domu, pač pa tudi o odnosu države do starejših. Naša tretja sogovornica je bila Marjana Kamnik, ki vodi Dom starostnikov v Slovenj Gradcu in venomer dokazuje, da je mogoče drugače. Leta 2019 je bila tudi kandidatka Jane za Slovenko leta. Uspešno je vodila pilotni projekt dolgotrajne oskrbe na Koroškem.

Šimen Zupančič
Ivica Potisek in Marija Golob: »Misliva, da bo številne težave novi Zakon o dolgotrajni oskrbi zgolj poglobil, vsaj vse kaže, da bo zgolj mrtva črka na papirju.«

Na srečo sva še samostojni

»Čedalje bolj se nama zdi, da so odločevalci že dolga leta gluhi za klice na pomoč vseh, ki so stari, osamljeni, bolni, onemogli ali imajo demenco. Vsi le govorijo in veliko obljubljajo, a se v življenju nič ne premakne,« sta začeli Ivica Potisek, upokojena upravna delavka Gasilske zveze Slovenije, in Marija Golob Hvala, socialna delavka v pokoju. In sta dodali, da sta kot zaposleni s samoprispevkom pomagali zgraditi na desetine šol, vrtcev, zdravstvenih domov, domov za starejše, pa ceste in sta se, kot vsi v tistih časih, odrekali delu zaslužka, ki je šel v skupno dobro. Ivica ima dva otroka, dva vnuka in že tri pravnuke, Marija pa dva otroka in štiri vnuke. »Vso delovno dobo sva pošteno vplačevali v pokojninski sklad. Če so oblastniki naš denar zapravili, nismo upokojeni prav nič krivi,« sta bili hudi.

Obe sta še relativno zdravi in sami skrbita zase. Pa tudi možgani jima dobro služijo. Zanimata se za vse, poslušata radijska in teve poročila, bereta dnevne časopise in revije. »Za hrano, bivanje in enkrat tedensko čiščenje sobe, pranje osebnega perila, sveže brisače in toaletni papir, kar pomeni I. kategorijo oskrbe, plačava približno tisoč evrov mesečno.« Njuna dnevna oskrba znaša natanko 25,26 evra na dan, posebej pa je treba za balkon doplačati nekaj nad 39, za enoposteljno sobo pa malo več kot 78 evrov mesečno in, pozor, za svojo kopalnico s straniščem prav toliko. Kot da bi bili toaletni prostori v 21. stoletju luksuz?!

»Tudi kopanje je v naših pravilnikih luksuz. Nekdo, ki se je, ko je živel doma, prhal vsak dan, ga tu okopajo le dvakrat do trikrat mesečno, če je na negovalnem oddelku. In četudi doplača, da bi ga večkrat umili, ga ne, ker navadno ni dovolj osebja. Sicer pa stane posebej naročeno kopanje pri nas 10,50 evrov.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!