Pot ju je poklicala že pred leti, ko sta v Nepalu vodila trekinge in je Andrej kupil dve knjigi, ena je bila vodnik, druga pa zgodba Norvežanke, ki je ta predel prehodila leta 2013. Odtlej je v njem tlela želja, da bi jo prehodil, Marija pa si je želela enkrat to zanimivo deželo ogledati počasi in od blizu – ko greš na odpravo, namreč kar zdrviš skozi vasi, ne da bi kaj videl, pravi. Lansko leto, pri šestinšestdesetih, sta se odločila, da je skrajni čas za podvig, saj sta vedela, da bo pot izredno naporna – tako psihično kot tudi fizično. Ker sta bila vse poletje zelo aktivna s svojimi vodenji in večkrat na Mont Blancu, se jima fizično ni bilo treba posebej pripravljati. Začela sta na vzhodu Nepala v tropskem vremenu, visokih temperaturah, tritedenskem dežju in morju pijavk, te so bile za Marijo dobesedno nočna mora. »Odtrgaš si jo z noge, pa se ti prilepi na roko. Obirali smo si jih kot uši,« se je smejal Andrej. Mariji pa je povsem jasno, od kod pisateljem ideje za nekatere pošasti v znanstvenofantastičnih filmih, saj je sama zagledala prav takšen prizor, ko je neke noči z baterijo posvetila naravnost v usta male pošasti, ki se je prisesala na drugo stran predelne stene v šotoru.
Sprejeli so jih na sveti večer
Marija je sicer mislila, da ju bo pot vodila skozi pokrajine in vasi, ki so bile njuno izhodišče za trekinge na osemtisočake, a se je izkazalo, da gre skozi povsem neznane predele, kjer le redko vidijo tujce, vest o prišlekih pa se širi od vasi do vasi. Osrednji del med 2000 in 4000 metri je porasel, poln gozdov, pašnikov, vmes pa sta prečkala Tibetansko planoto, ki je povsem drugačna. Peščena, gola, čudovitih oblik v stoterih niansah rjave in zelene barve. »Samo obstaneš in gledaš,« pravita. V teh treh mesecih poti so se zamenjali letni časi. Začela sta v poznem poletju, še v času monsuna, tri tedne ju je pral dež, da sta se spraševala, ali se bosta sploh še kdaj posušila, sta se smejala. Na začetku so hodili po džungli, stezah, obdanih z bambusom, po osamljenem, odročnem, čisto divjem območju. »Posebno doživetje je bilo bivanje s tamkajšnjimi ljudmi. V neko vas smo prišli na predvečer njihovega praznika 'dasai', ki je podoben našemu božiču. Šest nas je bilo, midva, vodnik in trije nosači, in nismo imeli pojma, kje točno smo ter kje bomo prespali. Gostoljubno so nas sprejeli v eno od hiš, ki ima po navadi en sam prostor, nam postregli s hrano, čajem in ponudili prenočišče. Jaz bi prav tako odreagirala na sveti večer,« je bila ganjena Marija. Andreja pa se je bolj dotaknil neki drug dogodek, ki bi se lahko tudi drugače končal, če ne bi zaupala v Boga, ki ju vodi. »Iz Makaluja je bilo treba do Everesta prečiti dva prelaza na približno šest tisoč metrih. Čez prvega smo se do noči prebili na ledeniško planoto, a se zaradi orkanskega vetra nismo mogli spustiti, si pripraviti hrane niti pijače. Peklensko mrzlo noč smo prebili v šotorih, a zjutraj nas je pozdravilo sonce.«
Zaupala sta
Doživetje, ki bi marsikomu nagnalo strah v kosti. A Štremfljeva zaupata: »Svojo pot sva predajala v roke Bogu. Dostikrat sem se spomnila na izrek iz psalma, ki ga je Andrej zapisal kot uvod v svoji knjigi: Človek načrtuje, Bog pa vodi njegove korake. Izkazalo se je, da bi se tisti večer lahko za nas slabo končalo, če bi nadaljevali pot. Tako pa smo se naslednji dan lahko varno spustili v dolino. Gospod nama je marsikdaj naproti pripeljal ljudi, ki so nas rešili iz zagate.« Andrej se e spomnil še enega dogodka: »Enkrat smo iskali pot čez prelaz, ki smo ga zgrešili. Mimo je prišel pastir, ki je šel preverit jake na pašo, in nas napotil v pravo smer. Bilo je povsem nenavadno, da se je znašel tam, saj so večino živine že odgnali v nižje predele. Pastir se nam je prikazal kot čudež! Pogosto sva se čudila, kako se stvari odvijejo same od sebe, če človek zaupa.« Njuno zaupanje se je krepilo iz dneva v dan. »Na začetku poti sem si s figo v žepu rekla, saj zaupam, pa še vedno skušala z glavo vplivati na dogodke. Sčasoma pa se navadiš prepuščati brez občutka skrbi v ozadju. Stvari so se tako ali drugače rešile in razpletle,« je povedala Marija.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
