Zgodbe

Življenje z lepe strani: 95 let ilustratorke Marjance Jemec Božič

Jelka Sežun
19. 9. 2023, 06.00
Deli članek:

Po malem je kot nekdanja angleška kraljica, se mi zdi – nihče od nas se ne more spomniti časa, ko še ni bilo njenih ilustracij, vsi smo odraščali s tistimi veselimi, hudomušnimi podobicami, ki so našle žarek veselja tudi v temnih stvareh. »Lahko rečem, da sem življenje zmeraj gledala z lepe strani,« pravi Marjanca Jemec Božič, »še pri tistih partizanskih stvareh sem včasih zraven kaj takega naredila, da so bile malo vesele, ne samo žalostne.« No, prav o tem govorim.

Šimen Zupančič
Marjanca Jemec Božič

Njeno stanovanje je polno slik, knjig, svetlobe in smeha. Živahni gospe, ki se strašansko rada smeje, nikakor ne bi prisodil 95 let – rojstni dan je praznovala v soboto – če je ne bi prej poguglala, bi ji dala vsaj kakšnih petnajst, dvajset let manj. V življenju se ji niso dogajale samo lepe stvari, komu pa se, ampak iz vsake preskušnje je izšla z nasmehom in iskrico v očeh. Še iz druge svetovne vojne si je – poleg neprestanih alarmov – večinoma zapomnila vesele stvari.

Polenta z marmelado

Oko se mi ustavi na portretu zelo čednega moškega. »Moj oče,« pojasni. Umrl je, ko sta imela z bratom dvojčkom tri leta, sestrica pa komaj tri mesece. Ne spomni se ga, pravi, a v njenih pripovedih iz otroštva je nekako vedno prisoten. Družina se je iz Maribora preselila v Ljubljano, preživljala jih je mama, učiteljica klavirja.

»Mi smo imeli srečo, ker v vojni nismo nikogar izgubili. Otroci smo bili premladi, očeta pa ni bilo več, tako da moškega, sposobnega za vojsko, pri nas ni bilo. Lačni smo pa bili, to pa, dobro se spomnim polente z marmelado, se mi zdi čisto nemogoča kombinacija. Pa spomnim se tistih različnih vdorov v stanovanje, je pozvonilo in so bili vojaki zunaj, Italijani. Hoteli so pregledati, kaj je v stanovanju. To so bile take neprijazne stvari, potem so nam eno sobo vzeli, da so eno svojo družino noter dali, pa take stvari. Ampak vse to smo preživeli, glavno je bilo, da ni nihče nastradal.«

Šimen Zupančič
Marjanca Jemec Božič

Na balkonu so imeli pa kokoši in zajca, pravi, in se tako prisrčno smeje, ko pripoveduje o zajčevi nočni pustolovščini. »Dosti je bilo takih luštnih dogodivščin, ki se jih danes spomnim pa se jim nasmejem. Ali pa recimo, moj očka je bil slavist, pa je zelo veliko pisal in smo imeli eno celo steno knjižnih omar. Enkrat so prišli Italijani, Italijani so bili bolj strahopetni. V tisti knjižni omari je bila človeška lobanja, ker je oče najprej eno leto študiral medicino, potem pa je šel na slavistiko, in v tisti lobanji so bili še odtisi cigaretnih ogorkov, očitno so jo študenti uporabljali kot pepelnik. Tista lobanja je potem pri nas ostala med knjigami, in ko so jo Italijani zagledali, so jo podurhalii ven. To niso bili prijetni časi. Danes se smejem, takrat nas je bilo pa strah. Za nas otroke ta lobanja ni bila nič vznemirljivega, od nekdaj je bila tam, med knjigami. Služila mi je za model pred vpisom na akademijo. Za vajo sem jo, tudi še potem med študijem, risala iz vseh zornih kotov.«

Ptiček v čevlju

Kot se spodobi za otroke učiteljice klavirja, so vsi trije otroci igrali klavir, sestra je pozneje študirala klavir in brat klarinet, Marjanca pa jo je ubrala po svoje, čeprav je verjetno tudi na njeno pot vplivala mama. »Moja mama je rada risala, imela je kar dosti talentov. Zjutraj nam je kazala slike, ko nas je narisala, kako smo spali: ti si takole spal, ti pa tako. Mogoče sem zaradi tega tudi jaz rada risala, ne vem, ampak nekaj sem že imela v sebi, neko željo, da bi risala.«

In je, risala je, kako so se igrali na dvorišču, pa prizore, ki jih je videla v operi in v gledališču …, in se zdi precej krivično, da ji je dal potem profesor risanja v gimnaziji popravni izpit, ker ni verjel, da je res sama narisala. Ne spomni se, ali mu je zamerila, ampak mu je očitno odpustila, ko je na popravnem izpitu vpričo njega narisala, kar ji je naročil, »na koncu mi je pa rekel, to me je potolažilo, je rekel, a veste, zakaj sem vam dal ta popravni izpit? Veliko smo namreč doma risali, med vojno je bilo, če je bil v šoli alarm, smo šli domov. Da sem videl, je rekel, ali res sami rišete.« Popravni izpit je precej drastičen ukrep, da nekaj preveriš, pravim, ona se pa samo smeje.

Šimen Zupančič
Marjanca Jemec Božič

Očitno je ena tistih srečnežev, ki že od malega vedo, kaj hočejo početi, in potem to tudi počnejo – končala je likovno akademijo, »mi pa ni bil na dušo pisan poklic, da bi recimo učila v šoli risanje ali karkoli tega, tega veselja nisem imela.« Je pa imela veselje, obilo veselja, ko je še med študijem pisala otroški reviji Ciciban, da rada riše in ali bi lahko kaj narisala zanje, pa ji je urednik že kmalu odgovoril, naj poskusi. Še danes ne more verjeti, pravi, da si je sploh upala, »ali pa me je kdo nagovoril k temu, ne spomnim se.« Kakorkoli, v ilustriranje ji je poslal zgodbico o ptičku, ki je padel iz gnezda, »mi smo pa takrat stanovali malo ven iz Ljubljane in so bila okrog nas tudi polja, vas, tako rekoč, in smo res imeli ptička, ki je padel iz gnezda. Otroci smo ga prinesli domov in dali v mamin čevelj. Na travnik spodaj pod hišo smo hodili nabirat mušice ali karkoli že in mu jih nosili. Tako da je bilo to meni čisto na kožo pisano in sem to narisala.« In tako je ptič v čevlju pristal v Cicibanu, kar je bil začetek večdesetletnega sodelovanja. Samo ena stvar jo je malce motila: »Kako mi je bilo nerodno hoditi po denar, nespodobno se mi je zdelo. Sem imela občutek, da je bilo že to, da so natisnili, moje plačilo!«

Šimen Zupančič

Imela sem kaj pokazati

Po akademiji je zelo hitro dobila službo, se spominja, pri Delavski enotnosti so jo vzeli za ilustratorja. Zanimivo delo je bilo: »Vse sorte sem delala, so me poslali na kakšne seje, pa sem morala portretirati, portretirati govorca, ali pa so me poslali gledat, kako obirajo hmelj na Štajersko, sem šla za dva dni in risala delavce. Nekoč so me poslali v železarno na Jesenice, tam sem prvič videla, česar najbrž nikdar ne bi, kako talijo jeklo, kako švigajo iskre na vse strani, kako je vse temno, samo tista peč žari.«

Ampak to ni bilo tisto, kar si je želela vse življenje početi, pa je postala svobodnjakinja. Ne, pravi, ni je bilo strah, kako bo preživela brez redne službe. Dela je bilo dovolj, država ji je plačevala minimalno zavarovanje, »moral si pa vsako leto prinesti dokaze, da delaš. Ko sem oddala vlogo, sem morala nekaj pokazati, pa saj sem imela kaj pokazati, tako da nisem imela nobenega strahu.«

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!