Izvolite opaziti ironijo: ponekod se morajo ženske boriti za pravico, da na plaži ali ob bazenu odvržejo modrce – tam, kjer bi to lahko nekaznovano počele, si jih pa skrbno natikajo. Berlinčankam sta pravico do zgoraj brez v mestnih bazenih izborili dve srboriti sokrajanki, obema so prepovedali kopanje zgoraj brez, eno so celo varnostniki pospremili ven. Obe sta se pritožili, mestna oblast se je globoko zamislila in slednjič razsodila, da je šlo za diskriminacijo – če so moški lahko zgoraj brez, zakaj ne bi bile še ženske? – in požegnali kopanje brez modrca v javnih bazenih.
V Kataloniji so pravico žensk, da jim na javnih kopališčih prsi svobodno plapolajo v vetru, uzakonili že pred tremi leti, pa so nekatera kopališča še kar trmoglavila, ne, pri nas zgoraj brez ni dovoljeno! In je letos regionalna vlada udarila po mizi, češ, mi z bojem proti diskriminaciji mislimo resno, in upravljalce bazenov opomnila, da morajo določilo o pravici do zgoraj brez brezpogojno spoštovati … sicer jih čaka motivacijska globa do 500.000 evrov. Ne, nismo se zmotili za eno ničlo. Pol milijona. Koga to ne bi motiviralo, da se drži uredbe? Prav tako morajo v javnih bazenih dovoliti dostop ženskam v burkiniju.
Pri nas pravice do zgoraj brez ne ureja noben zakon. Kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno, teoretično – ampak potem pravico do (pol)golote kar sami vzamejo v roke posamezni kraji ali upravitelji kopališč. In ji pristrižejo krila. Pa smo šli in se malo ozrli po tem, kje se sme ženske prsi še vedno svobodno nastaviti soncu – nismo ostali samo v Sloveniji, pokukali smo tudi na morske obale južno od nas, kjer je nekoč mrgolelo kopalk zgoraj brez. Čeprav so zdaj uradno tujina, so neuradno še vedno majčkeno tudi naše.
S svojim telesom!
Najbolj znanstven pristop bi seveda bil, da bi šli po plažah, morskih, rečnih, jezerskih, in preštevali ženske, ki so zgoraj brez, ampak ni strašansko praktično, pa smo izbrali drugi najbolj znanstveni pristop: izprašali smo kolege, prijatelje, znance – vse, ki so na morju, so pravkar bili na morju, bi lahko bili na morju (ali sploh ob kakršnikoli vodi), in jih prosili za poročilo s terena. Tole je rezulatat: ja, zgorajbrezice so ponekod že klonile pred modrci. Ampak nekaj najvztrajnejših vendarle še stoji pokončno.
Da, seveda je na plaži zgoraj brez, je rekla kolegica, saj je vendar feministka. »Ha!« je rekla bojevito, »tudi na ta način se borim za enakopravnost žensk, s svojim telesom!« Vendar ona in njeno telo bíjeta težko bitko. Kje so časi, ko so bile praktično vse ženske na jadranskih plažah zgoraj brez, pa ni iz tega nihče delal problema, vzdihne. »Na Silbi so me že dvakrat opozorili. Na Silbi! To naj bi bil vendar hipijevski otok.« V Splitu je pa vedno sranje, nadaljuje, tam niti ne poskušam več.
Ni novih generacij, mladenke si na plaži sploh ne snamejo več modrca, poroča, »zvečer so pa polgole!« Ironija se pride že drugič poklonit: »Zvečer na promenadi imajo na sebi manj kot podnevi na plaži.« Njena mama, gospa sredi sedemdesetih, se je od zgoraj brez poslovila kar sama. Da je to za lepa mlada telesa, pravi. A kaj, ko imajo mlada telesa raje kopalke z modrčki.
Naša mobilna poročevalka, ki se je pravkar vrnila s križarjenja po Jadranu, opaža, da so na dalmatinskih plažah ljudje bolj zakriti kot oni severneje. V Savudriji, kjer je veliko Slovencev, se da s pogledom še vedno ujeti golo žensko oprsje, vendar jih je bistveno manj kot zakritih. Italijanke si snamejo modrček, poroča, Čehinje nikoli. Nič čudnega, na Češkem je slačenje na plaži prepovedano, v Italiji pa so gole prsi v kopalkah tako rekoč stvar nacionalnega ponosa.
Naš človek na Lošinju pravi, da je tam goloprsih le še 20–30 odstotkov žensk – po drugi strani pa so nudistične plaže nabite. Zakaj tako malo zgorajbrezic v primerjavi s prejšnjimi leti? »Mislim, da smo se bolj zaprli, bolj obrnili vase,« pravi zamišljeno. »In tako svetu na plaži kažemo zakrito podobo, razgaljamo pa se na družbenih omrežjih.« Nekaj mi pravi, da ni govoril samo o razkrivanju telesa.
Goli in polgoli: mali vodnik po svetovnih plažah
Albanija – golota in zgorajbrezna polgolota sta prepovedani.
Avstrija – ne samo dovoljeno, tudi zelo pogosto.
Arabske dežele – ah, pozabite.
Avstralija – različno od države do države: v Queenslandu vas lahko golota na plaži spravi pred sodišče.
Belgija – zgoraj brez dovoljeno, spodaj brez pa ne, razen na edini nudistični plaži.
Bahami – prepovedano.
Bolgarija – široka izbira nudističnih plaž.
Ciper – uradno prepovedano, obstajajo pa neuradne nudistične plaže, kjer policija razgaljene kopalce pusti pri miru.
Danska – dovoljeno, zelo razširjeno.
Fidži – prepovedano.
Finska – v savni ja, na plaži ne – čeprav golota z zakonom ni prepovedana, na plaži ni dobrodošla.
Francija: dovoljeno.
Grčija – dovoljeno.
Indija – prepovedano.
Islandija – dovoljeno.
Italija – dovoljeno.
Izrael – dovoljeno, a redko izvajano.
Južna Amerika – slačite se previdno, v večini držav ni prepovedano, a lahko zbudi neodobravanje (ali pa je prepovedano, a se najde kakšna nudistična plaža). Najbolj so zgoraj brez naklonjeni v Urugvaju.
Kenija – prepovedano.
Kitajska – niti pomislite ne na to!
Kuba – načelno prepovedano, v praksi pa …
Madžarska – dovoljeno.
Maldivi – prepovedano.
Malta – prepovedano.
Maroko – prepovedano.
Mavricij – golota prepovedana, zgoraj brez pa ne.
Nemčija – razkošje nudističnih plaž; sončenje zgoraj brez v parkih je čisto običajno.
Nizozemska – dovoljeno na določenih mestih.
Nova Zelandija – dovoljeno.
Romunija – zgoraj brez dovoljeno, uradnih nudističnih plaž pa nimajo.
Rusija (če vas slučajno zamika) – prepovedano.
Sejšeli – uradno prepovedano, se pa najdejo zasebne ali divje plaže, kjer golote ne preganjajo.
Tajska – dovoljeno, a samo na določenih krajih.
Španija – dovoljeno.
Tunizija – nesprejemljivo na javnih plažah, dovoljeno v zasebnih hotelih in resortih.
Velika Britanija – dovoljeno.
ZDA – od države do države različno: v večini zveznih držav dovoljeno.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
