Kljub temu da imajo naši reprezentanti, ki igrajo v klubih po vsej Evropi, domove, hiše in stanovanja, ki so si jih z veliko ljubezni uredili v Sloveniji, so bili zadnje tri tedne ves čas nastanjeni v hotelu v Ljubljani. Selektor jim je pred tem dovolil, da so na treninge reprezentance prihajali od doma, ko pa je šlo zares, niso smeli domov in biti v stiku z domačimi. Niti niso smeli sami naokoli, temveč so jih z avtobusom vozili na treninge. Malce oddiha so si privoščili le ob petkih, ko so se odpravili na Odprto kuhinjo pokušat kulinarične poslastice. Sicer še vedno najraje posežejo po hamburgerjih. Na tekmah so jih njihova dekleta in žene bodrile le s tribun in po telefonu.   

Velika ljubezen Klemna in Sare Čebulj

Dva metra in en centimeter visoki Klemen Čebulj iz Slovenj Gradca se na odbojkarskem igrišču bori kot pravi lev, zasebno pa je nežen kot mucek. Le malo ljudi ve, da je velik ljubitelj živali, še posebej kužkov. Prav ljubezen do njih mu je pomagala najti ljubezen njegovega življenja – temnolaso Saro, ki prihaja iz Portoroža. »Ob študiju sem ves čas delala v trgovini za male živali, saj jih od malega naravnost obožujem. Kot deklica sem imela čivavo, pozneje pa sem si zaželela večjega psa. Izbrala sem si bostonskega terierja, najprej enega, nato pa še drugega. Pred dobrim desetletjem so bili pri nas še prava redkost in jih je bilo težko dobiti. Ko sem ga kupila, se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Ti kužki so prijazni, živahni, imajo krasen značaj, se dobro razumejo tako z odraslimi kot otroki. Kasneje me je vzrediteljica, znanka, vprašala, ali bi lahko mojo telefonsko številko posredovala Klemnu, ki si je tudi zaželel takšnega kužka. Leta 2013 sva se dobila, živahno klepetala o bostoncih, nato si ga je tudi kupil in šel igrat v Italijo, v Raveno. Čez čas sva obnovila stike in prijateljstvo je prerastlo v ljubezen,« pove Sara. Tako kot njuna ljubezen je rastla tudi navezanost na bostonce. Zdaj imajo pri Čebuljevih kar štiri: najstarejši Bum bo star 12 let, Lili jih ima deset in pol, Eno je star dobro leto in pol star, najmlajša Doti pa pet mesecev. Klemen in Sara sta tudi ponosna starša Luisa, ki prav tako obožuje kužke. Povsod jih jemljejo s seboj, zato večinoma potujejo z avtomobilom. Od malega so jih navajali na potovanja in tako brez težav preživijo tudi več kot 12 ur dolgo pot na Poljsko, kjer Klemen igra, njegov sin pa bo zdaj šel v malo šolo. Zaradi Klemnovih treningov in tekem skrb za pse večinoma pade na Sarina ramena, a ji je to v veselje. Ima svojo rutino, ko jih zjutraj pelje ven, zaradi kužkov je tudi sama zelo aktivna. Vozi jih tudi na razstave. Kadar pa so v Sloveniji, ji pri delu z njimi pomaga oče. Na Poljskem je spoznala tudi krasno vzgojiteljico te pasme, ta ji je zaupala veliko koristnih in zanimivih podrobnosti, tako da razmišlja, da bi se z mlajšima kužkoma podala tudi na pot vzrediteljstva. »Ne predstavljamo si življenja brez naših kosmatincev. Vsi smo zelo navezani nanje in so prav vsi družinski člani,« pove Sara, ki jo je po torkovi nori tekmi v Stožicah čakalo ogromno pakiranja. Medtem ko so preostali člani naše reprezentance na Poljsko potovali s čarterskim letalom, je Klemen sedel za volan in se tako kot tolikokrat prej z družino in kužki peljal na polfinalno tekmo ter nadaljevanje sezone.

Šampionska brata Žiga in Tonček

Običajno v družini zraste en vrhunski športnik. Šternovi iz Slovenske Bistrice pa so šampionska družina, ki obvlada številne športe. Od dedka naprej so pridno trenirali judo v klubu Impol Slovenska Bistrica, tudi reprezentanta Tonček in Žiga sta začela kot obetavna judoista. Pred leti pa sta se odločila z juda presedlati na odbojko in že kmalu prišla na evropsko in svetovno prvenstvo. Letošnje poletje je bilo zanju polno sprememb. Le nekaj tednov po tem, ko je postalo jasno, da se prvič v karieri Tonček seli v Grčijo, v prihodnji sezoni bo namreč nosil dres Olympiacosa, njegov brat Žiga, ki je osvojil grški ligaški pokal in superpokal, po treh uspešnih sezonah pri Foinikas Syrosu zapušča Grčijo in odhaja v Nemčijo, v sloviti klub Friedrichshafen, kjer bo igral z Dejanom Vinčićem.

Človek z zlatim srcem 

Dejan Vinčić je ponosen na svoja starša. »V Velenje sta prišla iz srbskega dela Bosne, da sta si našla službo in preživela družino. Zato v družini nihče razen mene ni bil v svetu športa. Staršem življenje ni bilo naklonjeno, noben ni nikdar niti pomislil, da bi se lahko s športom preživljal ali si celo ustvaril tako kariero,« pravi Dejan, ki je bil s tri leta starejšim bratom rojen v Sloveniji. Njegova starša sta delala v Gorenju. Pri enajstih letih  je Dejanu nenadoma, v enem tednu, umrl oče. »Nerad se spominjam tega časa, predvsem pa ne vem, kako je mama zdržala breme vzdrževanja dveh otrok. Kako težko nama je z bratom kupila superge za nogomet in odbojko! Komaj smo shajali, a nas je to še bolj povezalo, postal pa sem tudi odgovornejši in moral čez noč odrasti.« Najprej se je ukvarjal s košarko, nato še z odbojko. Kot odbojkar je nekaj časa igral proti košarkarjem. »Tu sem se navadil borbe, postal čvrst v športu in življenju. Velenjska ulica ni prav preprosta.«

Več v reviji Janašt. 37, 13. 9. 2022