Jure, svetlolasi deček, ki mu Natalija pomaga do prvih oprimkov, se pogumno poda na steno. Ne mine dolgo, ko mu obraz srečno zažari. Našel je svetlo modro plastično pištolo. Na tribuni ga opazuje ponosna mama Tina Sabadin: »Danes ga sploh nisem nameravala pripeljati na plezanje, saj imava popoldne pregled pri zdravniku. Ko pa mi je včeraj zvečer rekel, da si zelo želi iti, sem si premislila. Naravnost navdušen je nad plezanjem. Jaz pa še bolj. Jure je slep, s tremi do štirimi odstotki vida na levem očesu, kar pomeni, da na blizu še malce vidi. Poleg slepote ima avtizem. Na prvih urah se je težko vklopil, zelo občutljiv je namreč za različne zvoke, sploh tiste, ki so zanj novi. Zdaj se jih je že skoraj navadil. Opažam, da je poleg motoričnih spretnosti na plezanju najbolj napredoval v socializaciji. Ne samo da je usvojil nova znanja, uspel je navezati celo stike z novimi ljudmi. Močno upam, da bodo s projektom jeseni nadaljevali.«

Vsak otrok si zasluži vadbo! Pobudo, da bi otroci začeli plezati, so dali starši. Še posebej se je angažirala Magdalena Strmšek Buh, mama štiriinpolletnega slabovidnega Oskarja. Magdalena, po poklicu socialna delavka, pa tudi članica odbora Pin/OPP, pove, da je to šele začetek. »V načrtu imamo, da bi Natalija in Jurij postala mentorja novim trenerjem. Dobiti jih bo verjetno največji izziv, sploh ker se nameravamo širiti. Poleg slepih in slabovidnih otrok bomo vključili gluhe, otroke z Downovim sindromom, avtiste in otroke z različnimi razvojnimi težavami. Že jeseni nameravamo v projekt vključiti otroke iz različnih zavodov; k sodelovanju bomo povabili plezalne centre iz vse Slovenije. Želimo si namreč, da bi jih čim več organiziralo vadbo tudi za otroke s posebnimi potrebami.«

Oskarja bova pripravila na samostojnost. Ko z Magdaleno opazujem Oskarja, ki se samozavestno vzpenja po plezalni steni, pripomnim, da se ne vidi, da ima težave z vidom. »Slep je na daleč, slaboviden na blizu. Na levo oko vidi en odstotek, na desno pa do 20 odstotkov. Do teh okvar je prišlo zaradi infekcije, ki jo je dobil 14 dni po rojstvu. V nekaj urah se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da so ga morali dati v umetno komo. Tri tedne je ostal v njej. Ko smo ga po dobrem mesecu pripeljali domov, sem opazila, da se mu vrtijo oči in da nekaj ni v redu z njegovo levo roko. Takoj smo odreagirali in na srečo zelo hitro prišli v razvojno ambulanto, tam so začeli s terapijami.« Izkazalo se je, da ima Oskar tudi cerebralno paralizo prve stopnje in nevrološke poškodbe. »Z možem sva začela razmišljati, kam ga vključiti, da mu bomo pomagali razviti gibalne spretnosti. Nazadnje sva se odločila za plavanje in plezanje.«

Zaradi karantene spet v plenicah. Oskarju, ki pleza že dobro leto, ta vadba zelo pomaga. Na prvi pogled nima nobenih težav z motoriko. »To pa zato, ker je zelo natreniran. Z možem ga spodbujava, da poskusi vse, prav nič ga ne šparava. Odločila sva se namreč, da bova naredila vse, kar je v najini moči, da ga pripraviva na samostojnost in bo lahko živel polno življenje. Sva kar stroga do njega.« S trenerjem Jurijem Ravnikom, ki ga Magdalena dobro pozna, oba sta namreč člana odbora Pin/OPP, se je že pred korono dogovorila, da z Oskarjem začneta vaditi na plezalni steni. »Prijavili smo ga tudi na plezalne urice. Ko pa se je zaradi korone začela karantena, je Oskar nenadoma izgubil vse, od terapij do različnih vadb. Regresija je bila zelo očitna. Ni minilo pol leta, ko je spet potreboval plenice, čeprav je bil že popolnoma suh. Pojavile so se mu tudi nevrološke motnje, veliko je kričal.« Magdalena se je takrat odločila, da je treba kljub koroni nekaj storiti. Najprej je mož po Jurijevem nasvetu v otroški sobi naredil plezalno steno, potem so se začeli dogovarjati, da bi organizirali vadbo za otroke vrtca Iris, ki ga obiskuje Oskar. »Ravnateljica je bila takoj za, starši tudi. Vsa skupina, otroke spremljata vzgojiteljici Tadeja in Petra, se vsako sredo s kombijem odpelje z Viča v Štepanjsko naselje. Otroci so nad 'posebnimi' sredami navdušeni.«

Otroke naučiti plezanja je moje poslanstvo. Natalija Gros, po izobrazbi profesorica športne vzgoje, se je po končani športni karieri pet let posvečala učenju plezanja. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 25, 22.6. 2021