Drži, včasih je treba tvegati. Kdor riskira, profitira, pravi rek. Samo da včasih ne. Včasih izgubi. Včasih spektakularno izgubi. Govorimo o nepotrebnih tveganjih, ki ne prinašajo nobene nagrade, in ta so praviloma v domeni moških. Ki tvegajo ude in življenje ... zakaj že? Ker jih je nekdo izzval. Da se lahko pobahajo pred prijatelji. Ali pa kar tako. Za foro.
Vse je res. British Medical Journal, zelo ugledna publikacija, je pred časom objavil študijo z naslovom The Darwin Awards: Sex differences in idiotic behaviour(Darwinove nagrade – razlike v spolu pri idiotskem obnašanju). Takole je bilo, Dennisu Lendremu, statistiku, je petnajstletni sin Ben Alexander Daniel rad pripovedoval zgodbe o osupljivih koncih dobitnikov Darwinovih nagrad, to so tisti, ki storijo spektakularno in povsem nepotrebno smrt zaradi svojega nepremišljenega ravnanja. Zgodbice, kot je na primer tista o teroristu, ki je poslal pisemsko bombo, pa jo je premalo frankiral in mu je pošta pismo vrnila (ja, na hrbtno stran je napisal svoj naslov). In potem je možakar svoje pismo odprl ...
Sine je tudi pripomnil, da je večina dobitnikov moških. In sta potem oče in sin s še dvema soavtorjema analizirala nominirance za Darwinovo nagrado v obdobju dvajsetih let in so avtorji, vsi moški, ugotovili, res je!, med žrtvami lastne neumnosti je 88,7 odstotka moških. Že prej so druge raziskave ugotovile, da so moški vpleteni v več prometnih nesreč kot ženske, da so zaradi najrazličnejših nesreč in nezgod večkrat na urgenci, da so agresivnejši, fizično in verbalno, da hitreje vozijo, zagrešijo več zločinov in preplezajo več gora, več skačejo s padalom, vzamejo več mamil. Skratka, moški več tvegajo kot ženske. To smo vedeli. Nihče pa ni pričakoval, da je razkorak med spoloma tako orjaški.
Selektivna prednost. Uganka pa ostaja, zakaj se moški tako obnašajo. Wendy Northcutt, molekularna biologinja, ki je ustanovila Darwinove nagrade in z zgodbami nesrečnih dobitnikov napolnila že kakšno desetino uspešnih knjig, meni, da gre za – verjetno nezavedni – altruizem: s tem, da se odstranijo iz genskega bazena (s smrtjo ali samokastracijo), prispevajo k preživetju svoje vrste.
Psihologinja Anne Campbell, ki preučuje evolucijo in razlike med spoloma, ugiba, da zato, ker so drznejši moški bolj všeč ženskam. Po drugi strani pa morajo sesalci ženskega spola preživeti zato, da lahko poskrbijo za svoje otroke. Avtorji raziskave pa menijo: »Verjetno idiotsko početje tistim, ki ne postanejo njegove žrtve, daje neko, za zdaj še neznano, selektivno prednost.« Več let po študiji domnevna selektivna prednost še vedno ostaja neznanka.
Slavi naproti. Ni vsak, ki umre po neumnem, primeren za Darwinovo nagrado – komisija se pri podeljevanju drži strogih kriterijev in petih uradnih pravil: nominiranec mora biti mrtev ali vsaj samokastriran (velja, če postane neploden zaradi svojih dejanj); štejejo le domiselni načini, ne na primer to, da si s cigareto zakuriš posteljo; nominiranec mora sam povzročiti svojo smrt, vendar po nesreči, samomori ne štejejo; nominiranec mora biti polnoleten in brez duševnih bolezni, in slednjič, vsaka zgodba mora biti preverjeno resnična (kar ugotavljajo po časopisnih člankih, televizijskih poročilih, izpovedih prič). Za Darwinovo nagrado ne morejo konkurirati tisti, ki so poleg sebe poškodovali še koga drugega. Tisti, ki svojo neumnost srečno preživijo, si lahko obetajo največ častno omembo.
Spletna stran darwinawards.com ponuja kopico zgodb, ki se niso dobro iztekle.
Več v reviji Zarja Jana št. 20, 18.5.2021
