Po letu in pol, ko zaradi epidemije nismo nikamor potovali, sva se z bratom, ki živi v Karlovcu, odločila, da se končno odpraviva na obisk k mami v Sarajevo. Nekaj dni pred tem je mama Agneza praznovala 89. rojstni dan, in čeprav je zdrava in izredno vitalna, njeni potomci čas odmerjamo drugače oziroma v skladu z njeno starostjo, zato si želimo, da bi z njo užili čim več skupnih trenutkov. Torej nisva imela z bratom kaj čakati, želela sva jo videti, saj sva se bala, da bi utegnil tretji val epidemije znova in še bolj neprodušno zapreti meje.

Balkan po balkansko, da te kap! Hrvaško mejo sem prestopila gladko, vprašali so me samo, kam potujem. V Zagrebu sem pobrala brata in skupaj sva se, oborožena z maskami in razkužili, odpravila na pot. On je imel s seboj še rokavice iz lateksa, ki jih nosi že eno leto, ker ima navado, da se ves čas dotika nosu in obraza. Rokavica je opozorilo. Kadar pred očmi zagleda modro rokavico, se namreč vedno znova »prestraši« in ne dotakne obraza. Previdnost, vredna pohvale.

Takšna, kot sva, sva se torej napotila v bosansko sproščenost, ne da bi se nama sanjalo, kako je ta v resnici videti v času korone. Na meji z Republiko Srbsko je bilo jasno, da »korone ovdje nema« (tukaj ni korone). Te besede so se mi sicer vrezale v spomin, še preden sem šla na pot. Dva dneva pred odhodom sem namreč ogovorila gradbene delavce, ki v bližini mojega ljubljanskega stanovanja prenavljajo vrtec. Vprašala sem jih, kakšno je stanje »tam spodaj« in kako je s prehodom meje, glede na to, da imajo izkušnje, saj skoraj vsak konec tedna potujejo na obisk k družinam. Slišala sem namreč, da govorijo bosanski jezik. Pravkar so malicali, in to brez upoštevanja slovenskih koronskih predpisov. Vsi skupaj so se zbrali okoli kartonske škatle, ki je nadomestila mizo. »Kako potujete v času korone?« sem jih vprašala.

»Korona? Oh, tega tam doli že dolgo ni več,« mi je odgovoril Musa, moški srednjih let iz Gradačca. »Šel sem v petek in se v nedeljo vrnil. Brez slehernih problemov.«

Morda ta izjava bralcem ne pove toliko kot meni, ki dodobra poznam bosansko miselnost. Ta v meni prebudi tako najlepše kot najslabše asociacije na posebno filozofijo in odnos do življenja. Ko si gost ali turist, v tem bosanskem načinu neskončno uživaš, ko ti to vzdušje kroji vsakdanje življenje, pa lahko ta »lahkotnost bivanja« postane zelo naporna, včasih celo nevarna.

Policisti na meji Republike Srbske so se iz hiške v hiško za preverjanje dokumentov sprehajali v glavnem brez mask ali pa so jih imeli spuščene pod nos ali brado. »Moj« carinik je sploh ni imel, čeprav so bili v prostoru, velikem štiri kvadratne metre, kar štirje. Mojemu bratu so dovolili potovanje, ker je iz Hrvaške, meni, ki sem potovala iz Slovenije, pa je povedal, da sem, če nimam opravljenega testa, v prekršku.

Nisem opravila testa, ker to ni potrebno. To sem preverila pred potovanjem. On je zmignil z rameni in pokimal z glavo, nato pa nama ukazal, naj parkirava ob cesti, jaz pa moram z vsemi dokumenti za njim v hiško. Drug moški, nasmejan in postaven, je stal z zobotrebcem v ustih naslonjen na odprta vrata hiške. Ko sem prišla do njega, me je vprašal: »Od kod si? Ti moji povzročajo težave?« Odgovorila sem mu, da sem Sarajevčanka, da pa zdaj živim v Ljubljani. »Eh, saj te bo pustil naprej. Tudi on je bivši Sarajevčan.« Ob tem se je tudi »moj bivši Sarajevčan« končno nasmejal, pravzaprav so se nasmejali vsi štirje policisti, ki so si delili zatohlo graničarsko hiško. In zaslišala sem, kako mi je »moj« rekel: »Kar pojdi!« Vrnil mi je dokumente, ne da bi jih pogledal. Vsi štirje pa so začudeno strmeli v bratove rokavice in masko na obrazu.

Ko izveš, da si prestrašen hipohonder. Mama naju je pričakala pred blokom. Brez maske se je z dvigalom pripeljala iz dvanajstega nadstropja. V telefonskih pogovorih mi je prisegala, da pazi nase. Oba sva ji verjela, saj je bila po poklicu farmacevtka, tako da sva računala na ustaljeno vedenje zdravstvene delavke. »Samo na hitro sem skočila po kruh do Jusufa,« je z roko pokazala trgovinico pod blokom, kot da se opravičuje. Jusuf je pomahal iz trgovine in se smejal na vsa usta. Brat je zaskrbljeno zavijal z očmi. Mama se je nato pred najinimi očmi dotikala vseh ograj, ročajev in vseh mogočih gumbov vse do stanovanja ter spotoma ustavljala sosede, da jim je povedala: »Evo, prišla sta moja otroka!« O varnostni razdalji niti sledu.

V stanovanju sem takoj opazila maske, obešene v kopalnici. Oprane. Maske za enkratno uporabo pere in prekuhava v lončku. »Tako so nam naročili,« se je opravičevala.

A to je bil šele začetek. Z bratom sva se počutila kot čudaka, vesoljca, preplašena hipohondra … Nesramna sva bila, ker nisva hotela na obiske, ker nisva hotela z drugimi ljudmi v dvigalo … Mama je govorila, da jo sramotiva, »zaradi sramu se bo vdrla v zemljo«, ker sem njeno sosedo pustila pred dvigalom, ko je hotela planiti vanj …

Uh, to bo še veselo, sem razmišljala.

A moja mama je zdrava kot dren. Psihično bolj zdrava kot midva – zamaskiranca iz Evropske unije. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 7, 16.2. 2021