Bil je plaz z nadaljevanjem, dogodek v dveh dejanjih, tako rekoč – najprej se je, po dolgotrajnem deževju, sprožil 15. novembra 2000 kmalu po poldnevu. Ko se je ob sotočju dveh potokov ustavil, je nasuti material segal okrog deset metrov visoko, plazovina pa je bila odložena v dolžini 1450 metrov. Drugi plaz, ali še bolje, nadaljevanje prvega, se je začel premikati nekaj minut po polnoči v petek, 17. novembra. Dodatna splazela masa je pred seboj potisnila razmočeno plazovino od prej in zdrvela navzdol, pozneje so izračunali, da s hitrostjo trideset kilometrov na uro. Za dobra dva kilometra do najbližjega naselja Log pod Mangartom je potrebovala le nekaj minut.
Sedem ljudi ni preživelo tiste noči.
Milijon in pol kubičnih metrov materiala, toliko so pozneje naračunali, je Log pod Mangartom odrezalo od sveta. Pod seboj je pokopalo sedem ljudi – evakuacija ni bila odrejena – in več hiš, druga poslopja je poškodovalo, že prvi plaz pa je odnesel tudi precejšen kos ceste.
Država je bila silovito presenečena – še posebej po tem, ko se je izkazalo, da sploh nima ustreznega zakona, ki bi dajal zakonsko podlago za reševanje, pomoč in sanacijo. Ljudje se še več mesecev niso smeli vrniti na svoje domove. V letih, ki so sledila, je država pomagala zgraditi nadomestne hiše, dva nova mostova, vas so opremili s komunalno, energetsko in prometno infrastrukturo ..., a tista strašna noč še ni pozabljena. Še leta pozneje so domačini pripovedovali novinarjem, da se še vedno s strahom ozirajo v pobočje, od koder je pridrvel plaz.
Napredujemo. »Tovrstnih dogodkov tako velikih razsežnosti, kot je bil ta v Logu pod Mangartom leta 2000, v neodvisni Sloveniji še ni bilo. Bili so sicer tudi večji, a smrtnih žrtev in tako velike škode kot tistega novembra ni bilo. Zakonodaja na področju varstva pred naravnimi nesrečami in odprave škode ni bila urejena. Zato so morali sprejeti interventni zakon za takojšnje odpravljanje posledic nesreče. Potem se je ta zakon razširil še za dva večja plazova: istega leta se je zgodilo Slano blato, plaz v Vipavski dolini, in leta 2001 je bil pri vasi Koseč v kobariški občini še en, zelo podoben primer – najprej je nastal skalni odlom, nato plaz, ta se je pretvoril v drobirski tok (mešanica zemljin, skal, vode in/ali zraka; drobirski tok pogosto primerjajo s tekočim betonom, op. a.) in ogrozil vas Koseč,« pravi dr. Mateja Jemec Auflič, geologinja z Geološkega zavoda Slovenije.
Je torej zdaj zakonodaja urejena? Nismo še tam, kjer bi morali biti, pravi geologinja, a stvari so definitivno bolje urejene: »Kar se tiče preventive, je zakonodaja na tem področju vezana na Zakon o vodah, kjer so definirana ogrožena območja in predpisane prepovedi za posege na teh območjih. A ogrožena območja zaradi zemeljskih plazov, plazljiva zemljišča, še vedno niso določena, varnost pred zemeljskimi plazovi ni na ravni varnosti pred poplavami, kjer je država zaradi evropske zakonodaje naredila korak naprej. Manjkajo še ustrezni zakonski akti za masna gibanja, kot so drobirski tokovi, zemeljski plazovi in kamninski podori oziroma padajoče kamenje ter snežni plazovi. To imata zelo dobro urejeno Avstrija in Švica, medtem ko pri nas zadeve še niso sistematično urejene.
Vendar je od leta 2000 do danes vendarle viden velik napredek, saj je država dajala več sredstev za preventivo, prepoznavanje in identifikacijo tovrstnih okolij v Sloveniji, nismo pa še tam, kjer bi morali biti. Potrebna je sistematična ureditev, to pomeni zakonske podlage za pripravo kart nevarnosti in tveganj na ogroženih območjih ter vključitev v prostorsko načrtovanje. Premik na bolje je v zadnjih letih opazen. Ministrstvo za okolje financira izdelavo opozorilnih kart nevarnosti za pojave pobočnih masnih procesov v nekaterih občinah. Financira tudi strokovno študijo izvedljivosti sanacijskih rešitev za velike plazove v zaledju Koroške Bele.«
Še kako živ plaz. Tole bi verjetno zanimalo prebivalce Loga pod Mangartom: bi se z današnjim znanjem in opremo dalo plaz Stože (ime je dobil po planini, s katere se je privalil) preprečiti? »Preprečiti nastanka plazu in potem pretvorbe v drobirski tok verjetno ne bi mogli, dalo pa bi se omiliti posledice, to pa zagotovo,« meni dr. Jemec Aufličeva. »Na nas strokovnjakih je, da z raziskavami prepoznavamo območja, kjer lahko do teh pojavov pride, izvajamo monitoring in študije pogojev, ki vplivajo na premike. Če se je, na primer, zgodil neki dogodek, se plaz opremi s kupom instrumentov za spremljanje premikov, a ko se stanje na terenu stabilizira, to čez nekaj let zamre. Nihče več ne vlaga tja, da bi pridobival podatke, plaz je pa lahko še kako živ!
V zaledju plazu Stože se nadaljujejo inženirskogeološki pregledi, ocenjujemo, da je še kar precej materiala, lahko tudi več kot milijon kubičnih metrovv ozadju. Menimo, da do takšnega dogodka, kot je bil tisti pred dvajsetimi leti, sicer lahko pride, vendar ne bi bil tako obsežen, tako katastrofičen.
Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2020
