Nekaj dni pred začetkom pouka je pred rodiško osnovno šolo manjše gradbišče. Ker je njihova jedilnica premajhna, sploh glede priporočil varnosti, so začeli graditi prizidek. »Po jesenskih počitnicah pa bomo začeli graditi še novo kuhinjo,« nam je povedala ravnateljica Milena Vidovič in priznala, da bo organizacija šolske prehrane eden večjih izzivov to šolsko leto. Letos so morali naštudirati in sestaviti še ves načrt zagotavljanja varnostnih ukrepov, ki jih zahteva priporočeni scenarij šolanja. Veliko iznajdljivosti bo treba za krmarjenje med marsikaterim težko izvedljivim priporočilom NIJZ in da bo pouk hkrati pedagoško korektno izpeljan.
Plan B torej. Vidovičeva pravi, da je bilo že zelo kmalu jasno, da se bodo morali pripraviti na šolanje po načrtu B ali celo C (po katerem del učencev spremlja pouk od doma, del pa v šoli). »Zelo jasno nam mora biti, kako bodo učenci vstopali v šolo, kako se bomo gibali po njej, kaj počnejo čistilke in kdaj, kako bo potekalo razkuževanje garderob pri športni vzgoji … Dogovoriti smo se morali o izvajanju športnih dni z izbirnimi vsebinami, gledališke ali filmske predstave v sklopu kulturnih dni. Prej smo hodili na različne lokacije, zdaj bomo pogledali, kaj lahko otrokom ponudimo v šoli in samo izjemoma drugje. V tem smislu bomo otroke za marsikaj prikrajšali. Če pa že bomo šli ven, bodo to preverjene lokacije, pazili bomo, da bodo oddelki ločeni in da otroci ne bodo prihajali v stik z drugimi ljudmi ali šolami. Šole v naravi bomo zelo verjetno ohranili v celoti. A kljub ozaveščanju in navodilom o priporočeni distanci je pri otrocih težnja po stiku in bližini izredno močna, spontana in ne nazadnje razvojno nujna. Ko otroci vidijo svoje vrstnike, v njih zelo hitro vzplamtita želja in potreba po druženju. Človek je le socialno bitje.«
Kaj moramo in kaj zmoremo. Nekaj podobnega bo tudi pri zahtevi, da so otroci vseskozi v eni učilnici. »Kar predstavljajte si 28 najstnikov vse dopoldne na 60 kvadratih! Nekemu zdravstvenemu vidiku bomo s tem zadostili, se trudili prezračevati učilnice, skrbeli za higieno rok, ne bo pa sprostitve med odmori, za kar je bil prej v manjši meri dovolj že sprehod od učilnice do učilnice ob menjavi učne ure. To niti učencem niti učiteljem ni blizu in ima veliko pomanjkljivosti. Tisti mesec pred počitnicami smo nekako zdržali, a je bilo otroke vseeno težko zadržati v učilnicah, vse leto pa … Da bomo pouk lahko kakovostno izpeljali, bomo učencem in učiteljem omogočili delo v specialnih učilnicah (npr. kemije ali tehnike). Zato se moramo pri pripravi dela v skladu s pričakovanji vedno vprašati – ne samo, kaj moramo narediti, temveč tudi, kaj zmoremo, tako po tehnični, prostorski in kadrovski plati. Učiteljevo temeljno delo pa se ob skrbi za higieno, razkuževanju učnih pripomočkov, nadzorovanju učencev, zdaj preusmerja.«
Slavko Gaber, nekdanji šolski minister: »Ni enega samega odgovora – po Sloveniji jih bo že s prvim septembrom na tisoče. Vsaka učiteljica, vzgojiteljica bo s svojo skupino iskala svojo pot, zato je dobro, da so dobro izobraženi. Od nas pa je odvisno, da kot družba poklic spoštujemo in zanj tudi finančno skrbimo tako, kot si zasluži. Vsi, ki smo morali vsaj za kratek čas prevzeti delo, kakršnega morajo v vrtcih in šolah opravljati vsak dan, smo lahko spoznali, kakšen del skrbi, kakšno delo vzgojiteljice in učiteljstvo opravijo za nas in naše otroke.«
Več v reviji Zarja Jana št. 35, 1.9.2020
