Reka za vse letne čase

Prejšnji ponedeljek sem bila, urico ali nekaj takega, avtohtona ljubljanska znamenitost. V kanuju sem drsela po Ljubljanici, vodna vila v oranžnem plavalnem jopiču, mimo zelenih bregov, pod mostovi, kjer je hecno odmevalo, mimo sprehajalcev, ki so se kuhali tam zgoraj na bregu, vroč dan je bil, čeprav je bilo šele dopoldne, meni je bilo pa tam spodaj na vodi čudovito hladno. Rečnega prometa je bilo še malo, le kakšna barčica je plula mimo, pa race so se razburjale, ker smo bili hitrejši od njih, in labodi so bili vzvišeni, itak, ampak na previdni razdalji. Itak. Nutrije so se pa potuhnile.

Leta in leta sem bila v oni drugi skupini, med tistimi, ki vsi potni na bregu zavistno gledajo čolne, ki nonšalantno drsijo mimo po reki. Lahkotni, pisani, brezskrbni. Jaz bi tudi, sem vzdihovala. Seveda bi lahko šla s turistično ladjico – in tudi sem – ampak ni isto, jaz bi rada s čolnom. Na vesla. Ples na vodi. Meditacija na zelenem zrcalu. To hočem. Nimam čolna, pa tudi če bi ga imela, kaj naj z njim v bloku? Kako brez lastne jahte uživati na Ljubljanici? Odgovor je preprost: pokličeš Matejo.

Mateja Kregar Gliha, zgodovinarka in ekonomistka, dolgoletna turistična vodnica, od letošnjega junija ponuja tudi vodenje s kanujem po Ljubljanici. V tem s tujimi turisti sušnem letu so njene stranke predvsem Slovenci in tujci, ki živijo pri nas, ti so jo tudi hitro odkrili. Seveda vas lahko pelje tudi peš, ampak ogled mestnega jedra s kanujem je čisto posebna izkušnja. »Ljubljanica ni pregloboka, ni preširoka, mirna je, ima majhen padec,« pravi. »Od mestnih znamenitosti ne vidiš le mestne hiše in stolnice, vse drugo je pa ob reki.«

In celo če si član tega hitro izginjajočega plemena, pravi Ljubljančan, in so ti znamenitosti mesta tako vsakdanje, da jih sploh ne opaziš več, je z vodne strani drugače: na reki je življenje počasnejše, mehkejše, nekam zasanjano, cerkev Marijinega oznanjenja, frančiškanska cerkev za prijatelje, je tudi z vode še vedno rožnata, ampak nekam drugačna, plovba pod oboki ti mostove pokaže s povsem neznane plati (in pešce, ki jih izpod Mesarskega mostu gledaš skozi prozorne plošče, tudi), zmaji na Zmajskem mostu ti nevljudno kažejo rit.

In če imate živo naravo raje kot kamnite znamenitosti, vam reka lahko postreže z marsičim: vrbe žalujke se sklanjajo čisto do vode, celo v razpoki na mostu si je trdovratno drevesce našlo dom in sidrišče, tik ob vodi dva mačka raziskujeta okolico, labodji par svoje sive mladiče drži na previdni razdalji od čolnov, ampak race, te so pa strašansko samozavestne, ko jih dohitimo, ena malce nejevoljno odleti kakšna dva metra naprej in se spusti nazaj v vodo, odkrije, da je čoln še vedno tik za njo, s povišanim glasom izrazi svoje ogorčenje, se po zraku prestavi še za dva metra, in ko vidi, da ima kanu ŽE SPET za ritjo, je iz kvakanja mogoče čisto razločno razumeti, da pravi: »A me vi zaj…!« To so letošnje race, mi razložijo, pa se še ne znajo prav obnašati. Nihče jim še ni razložil rečnega protokola.

Več v reviji Zarja Jana št. 33, 18.8.2020