Naselje je s svojo lepoto – na severu lahko občudujete Stol, najvišji vrh Karavank, na jugu kraško planoto Jelovico – že v 13. stoletju prepričalo tudi grajsko gospodo, da je tam lepo živeti. Na Lancovem so si postavili dvor, na bližnjem grebenu pa še grad. Če bo investitor dobil gradbeno dovoljenje, bo ob sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, glavne vodne žile osrednje Slovenije ter ene od najčistejših in najlepših rek v Sloveniji, zgradil umetno jezero, apartmajske objekte, gostinski objekt z apartmaji, objekte za piknike, objekt s sanitarijami, 62 prostorov za kampiranje, več kot 40 parkirišč za motorna vozila in avtobuse, večnamenska igrišča, rekreacijske prostore in pralnico za avtodome. Približno 600 turistov bo lahko sprejel ta turistično-rekreacijski center. Le dobre 3,5 km naprej ob reki najdemo še največji slovenski kamp Šobec, ki se razteza na 15 ha površine, dobra dva kilometra od kampa Šobec pa so letos junija odprli še kamp River camping Bled. Vsi trije sodijo pod okrilje občine Radovljica. Bo Sava na samo šestih kilometrih še prenesla tako obremenitev?

Narava bi morala biti pomembnejša od profita. Petra Mali, ki živi približno 50 metrov od kraja, kjer naj bi nastal nov turistično-rekreacijski center, pove, da si niti v sanjah ni predstavljala, da bi se lahko zgodilo kaj takega. »S partnerjem živiva tu sicer šele eno leto. Jaz sem prišla iz Ljubljane, Saša iz Münchna. Sem sva se preselila, da bi uživala v mirnem in zdravem okolju. Ko sva kupovala hišo, so nama razložili, da gre za poplavno območje, kjer nova gradnja ni dovoljena.« Sredi marca letos pa je Malijeva na ograji blizu reke opazila napis, da investitor sklicuje sestanek za pridobitev gradbenega dovoljenja. »Ker nisva vpeta v vaško življenje, nisva vedela, da se sploh kaj dogaja. Tako sem obvestilo opazila dva dni prepozno.« Malijeva ga je fotografirala in poslala najbližjim sosedom. Izkazalo se je, da so ga prezrli tudi drugi. »Izvedeli smo, da bo imel investitor na upravni enoti Radovljica sestanek, na katerega pa nismo smeli priti, ker svoje udeležbe nismo prijavili v zakonskem roku. Tako se je sestal le z mejaši in predstavniki občine. Kot smo izvedeli kasneje, je imel eden od mejašev – ribiško društvo, nekaj pripomb, drugi so se z njegovimi načrti strinjali.« Ko je poklicala na upravno enoto, da bi od njih dobila pojasnilo, kaj se dogaja, so ji povedali, da zaradi karantene delajo v manjšem obsegu in da naj jih kontaktira, ko bodo spet normalno delali. »S Sašo sva se odločila, da morava nekaj ukreniti. Naredila sva spletno stran, dala tiskati transparente, plakate, letake in vizitke ter začela z njimi obveščati javnost, da območje sotočja po klasifikaciji spada med ekološko pomembna območja ter območja naravnih vrednot in zato ni primerno za gradnjo.« Na spletni strani, vse sta financirala sama, sta 20. junija začela zbirati tudi podpise za peticijo. V enem mesecu sta jih zbrala več kot 2.500 in skoraj 800 komentarjev, v katerih ljudje iz Slovenije, pa tudi iz tujine, izražajo svojo podporo. Zbrala sta tudi 500 podpisov za ustanovitev civilne iniciative. Čeprav je Malijeva študirala arhitekturo, prizna, da je zbirati informacije in dokumentacijo precej zahtevno. »Ko sem želela na upravni enoti dobiti načrte, gradbeno dokumentacijo, tehnično poročilo, mnenja in soglasja, so mi povedali, da jih kot občanka ne morem dobiti.« Z enim od sosedov je bila tudi pri županu Radovljice, Cirilu Globočniku. »Sprejel naju je dvakrat. Ko sva prišla prvič, ni bil preveč navdušen nad najinim obiskom, ko je vse skupaj prišlo v medije, je pokazal več pripravljenosti za sodelovanje. Povedal je, da nas podpira, in si zapisal naše pripombe. Težko je, če ne poznaš vse zgodbe. Boncelj je menda tu želel graditi že pred skoraj 15 leti, vendar je bil vedno zavrnjen. Potem pa se je leta 2014 zgodilo, da je občina spremenila namensko rabo iz kmetijske v površino, namenjeno za turizem. Zakaj so se tako odločili, mi nihče ni vedel povedati.« Odkar je za njihov problem izvedela javnost, so se ji začeli javljati ljudje iz različnih strok, od gradbenih do tistih, ki proučujejo naravo, ptice, ribe ali se ukvarjajo z infrastrukturo. »Veliko so nam pomagali. Naravovarstvenica Andreja Slameršek, predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS) ter strokovnjakinja za vsebinske in pravne zadeve v kampanji Rešimo Muro, nam je med prvimi priskočila na pomoč in pomagala napisati pritožbo, v kateri smo se sklicevali na določene zakone in člene.«

Več v reviji Zarja Jana št. 31, 4. 8. 2020