Osem let je že, odkar se je Martina Domajnko iz Ljutomera prijavila za zagovornico otrok. »Nisem vedela, kaj lahko pričakujem, vedela pa sem, da otroci potrebujejo nekoga, ki jih posluša,« pravi. Varuh človekovih pravic RS v postopkih in zadevah, v katerih odločajo o prihodnosti otroka, izvaja zagovorništvo otrok že od leta 2007, sprva kot projekt, s spremembo zakona o varuhu leta 2017 pa kot redno nalogo. Do danes je imelo zagovornika že več kot 650 otrok. Naša sogovornica pravi, da je zagovarjala štirinajst otrok – najmlajši je imel pet, najstarejši pa sedemnajst let in pol. Čeprav lahko sogovornik otrokom pomaga v različnih primerih, Domajnkova pravi, da se je največ otrok, s katerimi je sodelovala, znašlo v stiski zaradi razveze staršev.
Tekst: Katja Božič
»Po navadi to seveda ni normalna razveza, kjer bi se starša dogovorila, kako bosta ohranjala odnose in razmere za otroka, ampak si nagajata, otrok pa je vmes in nemočen,« pravi Domajnkova, upokojena profesorica pedagogike in sociologije, ki je bila zaposlena kot svetovalna delavka na gimnaziji v Ljutomeru. Zagovornike izberejo po intenzivnem enoletnem izobraževanju, opravljenem izpitu in vsaj petletnih izkušnjah dela z otroki in družinami. Svoje delo opravljajo poleg svoje službe, morajo pa biti zaupanja vredne osebe, pripravljene na timsko sodelovanje ter redno izpopolnjevanje in usposabljanje. V desetih letih, ko je bilo zagovorništvo še pilotni projekt, in v zadnjem letu, ko ima končno zagotovljene pravne podlage za delovanje, so pri varuhu izobrazili več kot sto zagovornic in zagovornikov. Trenutno je aktivnih 63, med katerimi prevladujejo ženske. Dejstvo, da je v vsem tem času zagovornike imelo že več kot 650 otrok, jasno kaže, da so nujni. Na varuha se s pobudo za postavitev zagovornika največkrat obrnejo starši ali zakoniti zastopniki, sledijo pa jim centri za socialno delo in sodišča. Letno dobijo okoli sedemdeset pobud. »Zagovornik postane otrokov zaupnik. Pomembno se mi zdi, da se mi upa povedati, česar mogoče ne pove niti staršem, socialni delavki, učiteljicam, mogoče zaupa le svojim prijateljem. Preden se srečaš z otrokom, te je vedno malo strah, ali boš lahko vzpostavil pravi stik, ali si bova simpatična. Ampak do zdaj nisem imela težav, vedno sem našla stik z otrokom,« pravi Domajnkova. Včasih je potrebnih tudi več srečanj, da te otrok vzame za svojega.
Včasih otroka niso slišali.»V preteklosti smo bili nemalokrat priča situacijam, ko so v številnih in pogosto tudi dolgotrajnih sodnih in upravnih postopkih ter zadevah sprejemali odločitve, pomembne za otroka, ne da bi ga vključili. Otroka niso slišali, četudi je na različne načine opozarjal nase in poskušal izraziti svoje mnenje,« je prejšnji teden na predstavitvi zagovorništva otrok strokovnjakom v severovzhodni regiji v Mariboru povedala ena izmed pobudnic zagovorništva in danes koordinatorica za Notranjsko, Kras in južnoprimorsko regijo, mag. Martina Jenkole. Zagovorniki ne odigrajo pomembne vloge le v razveznih postopkih med starši, temveč tudi takrat, ko se starša ne moreta dogovoriti o raznih spremembah, ki zadevajo otroke, na primer o spremembi kraja šolanja ali bivanja. Domajnkove se je med drugim zelo dotaknila zgodba, ko je oče zapustil družino zaradi moškega. »Po razvezi je želel stike samo s sinom, medtem ko se s starejšo hčerko ni želel srečevati. Spraševala sem se, zakaj je tako. Morda, ker je bila hčerka že pubertetnica, pa se je bilo z njo težje pogovarjati? Hčerka se je zaradi tega zelo slabo počutila, sin pa sam ni želel imeti stikov z očetom. V zaključni izjavi smo povedali očetu, da nobeden od njiju ne želi stikov z njim.«
Zagovornik ni zakoniti zastopnik otroka. Otroku pomaga izraziti njegovo mnenje v zadevah, v katerih je udeležen, ter posedovati to mnenje pristojnim organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Zagovornik se z njimi pogovarja o otrokovih željah, počutju in mnenju, seznanja ga s postopki, da jih razume, skupaj iščeta primerne rešitve. Zagovornik otroka tudi spremlja pred organi in v institucijah, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. »Mi smo otrokovi prijatelji. Če se le da, se srečujemo enkrat na teden, na nekem nevtralnem terenu – v kakšni knjižnici, Zvezi prijateljev mladine, skratka tam, kjer ga ne poznajo, da ni obremenjen s tem. Včasih se ne strinjam s tistim, kar želi otrok povedati, ampak jaz moram njegove želje podati naprej, ker imam drugačno moč kot otrok. Po navadi imamo minimalno štiri srečanja, če je primer preprostejši, v šestih srečanjih pa največkrat pridemo do zaključnega mnenja, kar je izjava otroka. Otroci dostikrat ne povejo, kaj si želijo, ker se bojijo, da to ne bo v redu in da se bodo starši zaradi tega prepirali. Zagovorniki odpiramo otroke, da se počutijo dovolj varni izraziti svoja čustva. Mlajšim otrokom pravim, da so oni moj šef in da bom jaz povedala naprej tisto, kar oni želijo, in to takrat, ko bodo prepričani, da razumem, kaj želijo. Ko je prepričan, da razumem, kaj želi povedati mami, očetu, centru za socialno delo ali sodniku, zaključiva. Starši otroke dostikrat izkoriščajo za borbo enega proti drugemu, velikokrat so izdani, otrok pa mora čutiti, da jaz ne bom izdala njegovega zaupanja.«
Več v Zarji, 23.4.209
