Ne spet v tako davni preteklosti smo na našo vrlo deželico gledali kot na neomadeževan biser ljubezni do narave in posledično velike skrbi zanjo. Danes se zdi, kot da vsak mesec odjekne nova detonacija, ki to naivno vizijo razblini v sončni prah. Prejšnji teden je pokrovko dokončno odneslo Moravčanom. Če je samo četrtina vsega, kar trdita župan in lokalna okoljevarstvena civilna iniciativa, res, se je to zgodilo veliko veliko prepozno.

»Skrajni čas je, da povemo resnico, ki je bila štirinajst let zakopana skupaj z odpadki!« je tiskovno konferenco odprl župan Milan Balažic. »Lobiji so ta del Slovenije ugrabili za umazan, a izjemno dobičkonosen biznis. Pri vsem skupaj ne gre za neko lokalno smetišče, temveč za mater vseh odlagališč nevarnih snovi. Tudi med zadnjimi božično-novoletnimi prazniki so skozi Moravško dolino vozili težki tovornjaki, označeni z mrtvaško lobanjo … Material pa so po pričevanjih očividcev zakopali delavci v skafandrih.«

Sveže izvoljeni župan tudi v nadaljevanju ni izbiral besed. Položaj, kot ga je orisal, pa bi moral še kako skrbeti tudi lep kos širše Slovenije. Ker je moravška deponija na vodovarstvenem območju, ki je prepredeno s površinskimi tokovi, naj bi se voda iz območja zakopavanja izcejala v Drtijščico, ta naprej v Radomljo in Kamniško Bistrico ter na koncu v Savo. »Z vso pravico lahko trdimo, da imamo opravka z ekološko bombo na pragu Ljubljane.«

Izigrana ljudska volja. Na tej točki moramo seveda ustaviti konje in podati nekaj malega ozadja. Moravška dolina je že od nekdaj bogat vir kremenovega peska. V desetletjih izkopavanja je podjetje Termit krajino prepredlo z gromozanskimi jamami. Po letu 2000 jih je začelo zasipavati z odpadnim gradbenim materialom, med drugim z azbestom, stekleno volno, plastiko in različnimi olji.

Prebivalstvo se je leta 2007 temu odločno uprlo in na referendumu z veliko večino zavrnilo odlaganje odpadkov. A jasno izražena ljudska volja je bila še enkrat več izigrana. Ne samo da se kopičenje odpadkov ni ustavilo, temveč se je celo stopnjevalo. Že pred časom naj bi preseglo 100.000 ton na letni ravni.

»Bivši župan Martin Rebolj je vedel, kaj se dogaja, in zavestno prikrival nastalo stanje,« je nedvoumen dr. Jurij Kočar, vodja ljudske iniciative Moravče.

Poročila s terena so vsekakor šokantna. Deponija je danes ogromna, ponekod visoka več kot deset metrov. Tam, kjer je bilo nekoč kopalno jezerce, ki so ga domačini ljubkovalno imenovali Havaji, se bohoti čedalje večja črna gmota. Še najbolj je podobna prizorom iz kakšne futuristične grozljivke. Gledalci Tednika so od domačinov že leta 2017 med drugim izvedeli, da veter raznaša pesek z odlagališč po vsej dolini. »Če hočeš ali nočeš, ti strup vstopi v pljuča,« je v kamero povedal eden od prebivalcev. »Pereš solato, pa ti po dvajsetih vodah še vedno škrta v ustih.«

Koga imajo za norca? Moravska občina in ljudska iniciativa sta na tiskovni konferenci oznanili, da sta s pomočjo žvižgačev pridobili niz skrajno zgovornih dokumentov. Ti naj bi jasno pričali, da poleg metalurških in energetskih podjetij v jame svoje odpadke dovažajo tudi številna takšna, ki se ukvarjajo z zbiranjem in predelavo odpadkov. Med njimi recimo Saubermacher Slovenija. Še več, na seznamu odlagalcev materialov naj bi bila celo kemična podjetja, kot sta Jub in Roto!

Zdi se torej, da so žlindra, elektrofiltrski pepel in s fenolom prepojena steklena vlakna samo vrh strupene gore. Po besedah dr. Kočarja je bilo samo leta 2018 na deponijo dopremljenih kar 3717 različnih vnosov.

»Posebej absurdne se zdijo zabeležke o primerih, ko vozijo v jame iz nekaj sto kilometrov oddaljenih krajev pošiljke po nekaj sto kilogramov domnevnega gradbenega materiala. Kdo se pri tem iz koga norčuje? Komu bi se splačalo nekaj sto kilogramov nenevarnih odpadkov voziti tako daleč?«

Kaj pravi na vse to kemična analiza tal? Župan Balažic odgovarja takole: »Resne analize, ki jih ni sponzoriralo podjetje Termit, so pokazale zelo povečane količine težkih kovin, kot so krom, baker, svinec, cink in kadmij. Pa tudi organskih snovi, kot so formaldehidi, naftol, krezol, fenol, arzenik ter zelo strupeni dioksini in pesticidi. Vse to se je odlagalo in zakopavalo na širšem vodovarstvenem območju, kjer so tudi glavna zajetja pitne vode za Moravško dolino.«

Odpadki neznanega izvora. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, je v igri še zloglasni Kemis. Moravčani trdijo, da lahko dokažejo, da so v letih 2017 in 2018 v njihovi občini zakopali na stotine težkih tovornjakov strupenih odpadkov z vrhniškega pogorišča.

Uradna sanacija največje ekološke katastrofe v moderni Sloveniji se je sicer zaključila že leta 2017. Po podatkih moravške občine in civilne iniciative pa naj bi podjetje Kemis k njim samo marca 2018 prepeljalo kar 200 ton materiala.

»Tega marca so tako iz podjetja Kemis na deponijo pripeljali okoli 130 ton blata iz čiščenja odpadnih voda, slabi dve toni mešanice gradbenih odpadkov in okrog 60 ton odpadkov neznanega izvora,« je bil konkreten moravski župan.

Na vprašanje, kako je lahko kar šestdeset ton odpadkov iz takega vira uradno obravnavanih kot »neznanega izvora«, je župan samo žalostno skomignil z rameni. Tudi njemu se zdi to odlično vprašanje. Nasloviti pa bi ga seveda veljalo predvsem na ustrezne instance.

Zemlja dokaze krije. Glede na vse povedano ni nič čudnega, da je tiskovna konferenca pretekli četrtek v javnosti odjeknila kot bomba. Sledila pa ji je orgija zanikanja s strani države in vpletenih podjetij.

Tako v Termitu kot v Kemisu so odločno zanikali, da bi v Moravče vozili odpadke s pogorišča. V Kemisu so sicer priznali, da so s Termitom »v zelo majhnem obsegu« sodelovali tako pred nesrečo kot po njej. Leta 2017 so po lastni evidenci v Moravče odpeljali 60 ton neonesnaženih gradbenih odpadkov, leta 2018 pa 200 ton »nenevarnih odpadkov, ki smo jih zbrali pri naših poslovnih partnerjih«.

Tudi naša ljuba in predvsem tako zelo kredibilna država nam je jela zagotavljati, da je v Moravčah vse v najlepšem redu. Moravčani so po njenem očitno pač nekakšni histeriki, ki ne znajo početi nič boljšega kot širiti teorije zarote. Nekdanja ministrica za okolje Irena Majcen je na poslansko vprašanje že pred časom zatrdila, da so bila izdana vsa potrebna dovoljenja in da so zakopani odpadki nenevarni. V četrtek zvečer pa je razgreto ljudstvo miril tudi direktor inšpekcije za okolje in naravo Vladimir Kaiser. Povedal je, da je bil v zadnjih treh letih inšpektor v Moravčah sedemkrat, pa ni bila ugotovljena nobena od očitanih kršitev.

Kako pomirjujoče, kajne? A kako si potem razlagati dejstvo, da je tržni inšpektorat že pred dvema letoma podal mnenje, da Termit jam ne polni samo z gradbenimi proizvodi, temveč tudi z odpadki, za katere nima dovoljenj? Da gre pri vsem skupaj za očitno kršenje okoljevarstvenega dovoljenja, pa so se jasno izjasnili tudi na celjskem Inštitutu za okolje in prostor.

Če veš, kje ne smeš iskati, potem ne najdeš. Dodaten delček uganke je osvetlil neodvisni raziskovalec Anton Komat, ki se je ljudski iniciativi pridružil leta 2017. »Pri vsem skupaj gre za tipično moderno slovensko ekokriminalko,« mi je povedal. »Neverjetno je, kako se ponavlja zgodba iz Kemisa – predvsem pri manipulacijah z vzorčenjem pri uradnih analizah. Le da je v Moravčah zgodba obrnjena. Na Vrhniki bi morali, da bi izmerili pravo vsebnost strupov, vzorčiti plast zemlje med 0 in 5 cm nad površjem, uradni merilci pa so sonde poslali 20 cm v globino. V Moravčah pa se strupi niso posedli po vrhnji plasti zemlje, temveč so jih zasuli z gradbenim materialom. A namesto v globini se je vzorčilo samo med 0 in 10 cm nad površjem. Kar je bila seveda najboljša možna garancija za to, da niso nič našli!«

Komat je v potrditev teh ugotovitev predočil uradni dopis ARSA z dne 12. 12. 2017. Ta je Termit pozval k utemeljitvi, zakaj ni bilo treba vzorčiti tudi nižjih plasti. »Rok za odgovor je bil 45 dni, a ga v podjetju vse do danes niso dostavili. Kot tudi ne odgovorov na nekaj strani drugih pripomb, ki jih je imel ARSO na ves proces terenskega ogleda.«

Ogrožena širša Slovenija? Mediji so o razkritjih na konferenci poročali obširno. A tudi nekoliko previdno. Tako je tudi prav, saj občina javnosti še ni predstavila nekaterih uradnih dokumentov, na katere se sklicuje. A tudi Anton Komat mi je izrecno potrdil, da je videl tako dokument o dopremljanju snovi iz Kemisa kot tudi seznam drugih spornih podjetij, ki v moravške jame glede na svojo dejavnost skoraj gotovo ne dovažajo nedolžnega gradbenega materiala.

Več v Zarji št. 3, 15. 1. 2019.