Moja srečanja s šolsko inšpekcijo

Na duši mi še vedno leži grenak priokus srečanja s šolsko inšpekcijo tik pred prvomajskimi prazniki leta 2013. No, inšpekcija ni obiskala le mene, ampak je šlo za "redni inšpekcijski pregled cele šole". In temu primerno je bil obisk napovedan. Ravnatelj in pomočnica ravnatelja sta v posebni pisarni pripravila vso potrebno šolsko dokumentacijo slehernega strokovnega delavca na šoli (takrat še dnevnike šolskega dela v fizični obliki in tudi dnevnike interesnih dejavnosti, dodatne strokovne pomoči, zapisnike vseh mogočih strokovnih teles na šoli, tudi roditeljskih sestankov itd). Na šoli je vladalo nekakšno panično vzdušje, kot da gre za obisk z vrha EU.

Ob dnevu, ko se je zgodil obisk šolske inšpekcije, smo se vsi prisotni učitelji po navodilu vodstva šole ob 7. uri »v pozoru« zbrali v zbornici in med drugim tudi pričakovali uvodno soočenje. Toda tega ni bilo. Uslužbenki inšpektorata sta nas gladko obšli in mislim, da sta bili na šoli celo dva dneva. Z nami se nista mogli ali želeli srečati v živo, nekje na samem sta obračali kilograme papirologije in si tako izoblikovali strokovno mnenje, ki sta ga podali v poročilu. Vsebino poročila je moral ravnatelj pozneje prenesti učiteljem, ki smo bili po nam neznanem ključu »izbrani« za podroben pregled. V učilnice nista niti za hip pogledali, ni ju zanimal učiteljev pristop k pouku ali njegov odnos do učencev. Pomembni so bili le papirji. Ob tem jima je pripadlo še šolsko kosilo, ki pa sta ga lahko pojedli mirno, daleč stran od otroškega živžava in tudi ne v času, ko sicer poteka šolsko kosilo. Seveda, vsakdo ima rad tišino pri jedi. Ah!

Sram. Ko sem bila naslednji dan klicana k ravnatelju in sem poslušala vsebino zapisnika o pregledu moje šolske dokumentacije (seveda v odsotnosti uslužbenk inšpektorata!), mi je bilo nelagodno. Na kaj vse sta imeli pripombe! Bilo me je sram. Težko je opisati občutke učitelja (takrat s 33 leti delovne dobe), če te neosebno ocenjuje in kritizira nekdo, ki dela v razredu (domnevam) niti od daleč ni preizkusil. Ki ne ve in noče vedeti, da je ta učitelj dvakrat prejel državno priznanje za mentorstvo šolskega glasila. Ki ne ve in ne želi vedeti, da je raziskovalna naloga pod mentorstvom tega učitelja bila najboljša v občinskem merilu in bila nagrajena s srebrnim priznanjem na državni ravni. Ki ga sploh ne zanima, da je ta učitelj ob sobotah vodil učence po zahtevnih planinskih poteh in jih pripravljal na državno tekmovanje planinskih šolskih skupin in za to delo prejel častni državni znak Mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije. Da taisti učitelj z unikatnim krožkom učence ob sobotah enkrat na mesec vodi odkrivat skrivnosti rodnega mesta in je o tem pisal v tuji strokovni literaturi ter poročal na mednarodnem kongresu. Da ta učitelj učencem zaradi različnih družinskih dram velikokrat nadomešča starše. Da je ta učitelj navsezadnje vso delovno dobo razvijal tudi svoj strokovni pedagoški potencial (po štirih letih študija ob delu sem tisto leto v januarju pri starosti 54 let uspešno zagovarjala svojo magistrsko nalogo). Da je ta učitelj ne nazadnje nekaj let pozneje za svoje strokovno delo prejel Šilihovo odličje.

Bolečina. Po dobrih petih letih je bolečina že rahlo izzvenela in boli že precej manj, tisti prvomajski prazniki pa so bili resnično depresivni. Za seboj imam (zdaj) 38 let neposrednega dela z učenci in le še dve leti do upokojitve. Tako neosebno kot sta na šolo prišli, sta uslužbenki šolskega inšpektorata tudi odšli. Iz zbornice smo ju lahko videli le, kako odhajata dobre volje, vidno zadovoljni z opravljenim inšpekcijskim pregledom. Izžarevali sta radost v svoji nedotakljivosti in pomembnosti.

A vse to ni edino, kar me kot učiteljico boli. V teh dneh sem se lotila (končno, so rekli kolegi v zbornici) seštevati točke za morebitno napredovanje v naziv svetnica. Ugotavljam, da morda tudi v tem primeru vsi zgoraj našteti uspehi učitelja (in številni drugi) očitno ne štejejo dovolj v segmentu najviše vrednotenih točk (od treh točk naprej). Pravilnik je nastavljen tako, da bi moral učitelj za najvišji naziv večkrat sodelovati z referati na mednarodnih konferencah, napisati učbenik, sodelovati v državnih komisijah – toda ne z vidika pedagoškega dela z učenci. To dvoje pa je težko časovno združljivo. Npr. korektura NPZ za pet let znese ravno pol točke (!), aktivna priprava učencev na Vegovo in Cankarjevo tekmovanje tudi ne prinašata tistih točk nad tri, brez katerih naziva svetnik ni mogoče pridobiti. Kdor je vse to počel, ve, koliko radostnega, a tudi izčrpavajočega dela je to. Moji učenci so leta 1996 ob 40-letnici Mladinske komisije pri Planinski zveze Slovenije s svojimi prispevki soustvarjali knjigo Gremo skupaj v hribe. A po strogi črki Pravilnika to ni moje avtorsko delo, ampak delo učencev. Kdo pa jih je pri tem usmerjal!? Napisala sem precej strokovnih člankov v pedagoške in nepedagoške časopise in revije ter v njih velikokrat opozarjala na pereča vprašanja v šolstvu. Po 38 letih aktivnega delovanja z začudenjem opažam, da najbrž nisem delala pravih stvari!? Morala bi manj goreče opravljati pedagoško delo v razredu z učenci in se bolj posvečati takšnim dejavnostim, ki prinašajo najvišje vrednotenje po Pravilniku o napredovanju v nazive. Pa saj to je nesmisel! Učitelj, ki ni nujno uspešen med učenci, a je učinkovit v svoji promociji, pa je lahko svetnik oz. svetnica.

Jeza. Moralo je biti julija leta 1995 ali 1996, ko se je na zaključeno oceno iz slovenščine v izkazu pritožila mama moje učenke, ki sem ji bila tudi razredničarka. Takratni ravnatelj me o tej pritožbi ni obvestil, ampak je sklical komisijo, ki je (če je?) učenko znova izprašala, takratna pomočnica ravnatelja pa je v izkazu uradno popravila oceno iz prav dobre v odlično. O tem dogodku sem izvedela šele po prihodu z dopusta, a ne od takratnega ravnatelja. O tej packariji, v kateri so me obšli kot razredničarko, sem sama obvestila takratno šolsko inšpekcijo. Spomnim se, da so me poklicali ravno na božični večer in povedali, da se tu ne da nič storiti, četudi ni bilo zakonito. Pa da sem še mlada (takrat sem imela 36 let) in bom že pozabila … Nisem pozabila.

Spomnim se še nekega dogodka, ki je bil umazan pritisk na vse tri kolegice, ki poučujemo v petem razredu na naši šoli. Moralo je biti okoli leta 2008, ko se je v paralelki neki oče pritožil na vprašanja v pisnem preizkusu. Takratna ravnateljica je ob 13. uri najavila prihod svetovalke z Zavoda za šolstvo OE Maribor. Spet smo stale v pozoru. Ne bom pozabila, kako smo bile vse tri kot polite kure na zatožni klopi. Imela sem 38,50 stopinje vročine (da, učitelji učimo tudi bolni), in čeprav bi se zdrava energično zagovarjala, takrat zaradi zelo slabega počutja nisem imela moči. Diskretno nam je bilo svetovano, kaj naj storimo, ker bomo sicer v medijih, saj je oče dovolj vpliven. Uganete, kaj smo storile? Morale smo preklicati ocene pisnega preizkusa. Klečeplazenje učiteljev in ravnateljev znova in znova. Nič novega.

Bes. In še se spomnim, kako je bilo letos, 14. marca 2018, na Trgu generala Maistra v Mariboru, kjer smo se zbrali učitelji in zahtevali uresničitev stavkovnih zahtev. Ko so zadonele besede igralca Bojana Maroševiča iz Cankarjeve Bele krizanteme, se mi je zazdelo, da bo morda Slovenija pa le začela ceniti učiteljevo delo. Kakšna naivnost! Naslednji dan je odstopil premier Cerar in pogajalska skupina ni parafirala že do detajlov usklajenega dogovora s sindikati. To se je zgodilo šele po devetih mesecih pod novo vlado. V minulih dneh sem slišala (žal le enkrat), koliko več kot redne so Slovenijo stale predčasne volitve. Učitelji, pa še kdo drug, lahko le tiho besnimo.

Čisto po tihem, brez velikega pompa, so s tem šolskim letom ugasnili še Šolski razgledi. Edini stanovski časopis, ki je razgaljal težave našega poklica in nam hkrati vlival moči za vztrajanje v učiteljevanju, na katero se očitno spozna vsakdo. Po nekaterih informacijah se za obstanek časopisa nista zavzela niti Ministrstvo za šolstvo in šport niti SVIZ (šolski sindikat). Ali je tudi SVIZ izgubil kompas? Kdaj bodo ljudje (tudi SVIZ) končno dojeli, da se učitelji sploh ne bojujemo le za svoje plače, ampak tudi za svoje dostojanstvo!?

Več v reviji Zarja št. 51, 18. 12. 2018.