Si predstavljate, da imate sredi obraza namesto nosu – luknjo? To se je zgodilo mlajši, čedni ženski, ki jo je leta 2014 napadel invazivni kožni rak. Ni šlo drugače, kot da so ji odstranili nos v celoti, bala se je, da ji bodo morali amputirati tudi del obraza. Kar pol leta se ni mogla pogledati v ogledalo … Težko si je predstavljati, kaj vse je preživljala. Najprej se je zaradi raka bala za življenje, potem pa se je morala soočiti z vprašanjem, koliko je življenje s tako hudo pohabljenim obrazom sploh še vredno. Se bo lahko sprostila med ljudmi? Bo sploh še lahko opravljala svoj poklic, se je spraševala. Naredili so ji silikonsko protezo, a »nos« se ji je poleti zaradi vročine in vlage odlepil, če je bila kje zunaj, si ga ni mogla popravljati pred vsemi. Pozimi pa jo je zeblo, saj je proteza ni ščitila pred zunanjimi vplivi. Bolela jo je glava, kar naprej je bila prehlajena – proteza pač ni opravljala funkcij, ki jih ima nos. Za povrh jo je čutila kot tujek, lepilo je neprijetno dražilo kožo in doma si jo je najraje kar snela. Vonjala je slabo, pa tudi okus je bil precej prizadet.
Pomagajte mi! Ko se je s pomočjo psihologa in psihiatra izkopala iz najhujše depresije, se je začela boriti. Sprogramirala se je za uspeh, pravi, podobno kot se športnik programira za zmago. Po spletu je iskala različne možnosti, a prav veliko upanja ni bilo, saj je bilo dokaj hitro jasno, da je nadomeščanje nosu izjemno zapleteno. Iz tujine je dobila informacijo, da ponekod sicer ustvarjajo nosove iz bolnikovega tkiva, vendar da z rezultatom nikar ne bi bila zadovoljna. Presaditev obraza z mrtvega darovalca ni prišla v poštev (tudi te transplantacije so za zdaj še zelo redke), saj je treba po posegu jemati močna zdravila proti zavrnitvi tujka, ki bi lahko znova povzročila raka. Tako se je obrnila na enega naših najbolj znanih plastičnih kirurgov, prof. dr. Uroša Ahčana, z upanjem, da ji bo lahko svetoval, kaj je v danih okoliščinah sploh mogoče storiti. Če sploh kaj.
Prižgala se je iskrica. Ko poslušaš enega in drugega, zdravnika in bolnico, kako pripovedujeta o njunem prvem srečanju, se zdi, kot da se je obema prižgala iskrica – njemu kot velik strokovni izziv, njej kot upanje, da bo življenje morda spet vsaj za silo normalno.
Včasih imamo srečo, da začutimo kemijo med zdravnikom in bolnikom, meni se je to zgodilo, ko si je 85-letna teta zlomila kolk. Ko je prišel mimo postelje njen zdravnik, ga je vprašala, ali bo spomladi že lahko delala na vrtu, kolk si je namreč zlomila januarja. Zastal je, se nasmehnil in kot iz topa ustrelil, da bo. Kasneje mi je rekel, da se najbolj veseli optimističnih bolnikov, ki bodo naredili čisto vse, da bi ozdraveli. Z bolniki, ki ne sodelujejo, nergajo in pritiskajo nanje s prehudimi zahtevami, ima manj uspeha. Mimogrede, teta je (bolj pozno) spomladi res že kopala o vrtu.
Ampak bolnica brez nosu je imela precej hujšo težavo, kot je kolk, saj so transplantacije nosu ena najtežjih operacij nasploh, zelo kompleksne in nepredvidljive. Dr. Ahčan ji je vse to povedal, a pribil, da ji bo pomagal, da se bo potrudil, kolikor zmore in zna, poskušal da bo z novo metodo, ki v svetu še ni znana, da pa seveda ne more zagotoviti, da bo poseg uspešen. Da je celo velika verjetnost, da ne bo. Bolnica se je z vsem strinjala, bila je torej pripravljena na neuspeh, čeprav je seveda upala, da bo prej ali slej hodila naokoli z nosom, ki bo opravljal svojo funkcijo in ji na plaži ne bo odpadel.
Metoda je stara 2500 let. Po odločitvi, da bo bolnica dobila nos, ki bo funkcionalen pa tudi estetski, se je začela živahna dejavnost. Ahčan se je povezal s primarijem dr. Vojkom Didanovičem, ki je maksilofacialni kirurg, kar pomeni, da se ukvarja s patologijo glave in vratu. Skovala sta načrt, kako rekonstruirati nos, kar so znali že Indijci pred 2500 leti. V svetu so znane metode, ko vzamejo bolnikovo tkivo, ga presadijo na nosno odprtino, pustijo, da se priraste, potem ga pa v več operacijah oblikujejo in prekrijejo s kožo. Postopek je dolgotrajen in rezultati niso kdo ve kaj, kar je izvedela že bolnica sama.
Načrtovanje je bilo interdisciplinarno. Inženir Tomaž Tušar iz podjetja Audax je izdelal tridimenzionalni model pacientkinega obraza, kakršna je bila takrat in kakršna bo, če bo operacija uspela, pa modele za rekonstrukcije kosti in kalup, po katerem so potem oblikovali nos. Prva operacija je trajala devet ur, bolnici so na podlahti iz kosti in tkiva oblikovali nos, ki je bil čvrst in trden, ožiljen in oživčen, skratka, naredili so rezervni del, ki je telesu lasten in ga ne bi smelo zavrniti. En mesec je potem svoj nos nosila na roki, da so se tkiva umirila in oblika učvrstila, potem pa so v drugi obsežni operaciji prestavili nos na svoje mesto in ga prekrili s kožo s čela. Je šlo vse brez zapletov? Niti ne, pravi dr. Ahčan. Kolega Didanovič mu je v precej kočljivem trenutku namignil, da je žila, ki bi morala napajati nos, precej šibka, a se je potem vse srečno končalo.
Življenje je znova lepo. Ko se je bolnica zbudila iz narkoze, je takoj začutila, da je preneseni nos njen, da ga čuti kot del celote, da ni tujek, da je s pomočjo famozne zdravniške ekipe tako rekoč obnovila samo sebe. Po šestih dneh, ko so iz nosnic vzeli tampone, je bil vonj znova normalen in tudi okus se je popravil. Kot bi se zlila s svojo celoto, je vsa navdušena. Občutek je fenomenalen in ga ne bi zamenjala za nič na svetu, pravi. Če bi bilo treba, bi šla še enkrat skozi vse to, pravi. Dr. Ahčan je bolnici čestital za pogum in ničkolikokrat poudaril, kako zelo je bilo pomembno, da se je na poseg, pa tudi na morebiten neuspeh temeljito pripravila in potrpežljivo sodelovala.
Več v Zarji št. 42, 16. 10. 2018.
