Predstavljajte si: v bolnišnico pridete, da vas rešijo žolčnih kamnov ali vam pokrpajo kolk, domov pa pridete komaj živi, ker ste med operacijo ali ležanjem po njej staknili neko čudno bakterijo, ki ji še nikoli niste slišali imena, ki menda ne reagira na antibiotike ali celo žre meso. Ni tako redko, da človek umre zaradi čisto drugega razloga, kot je v bolnišnico prišel – okužbe, ki jo je staknil v okolju, ki bi moralo biti pravzaprav čistejše, kot je zunaj. Pa ni. Človek bi avtomatično pričakoval, da so v bolnišnicah pri čiščenju še posebej natančni, da skrbijo za higieno in si redno umivajo roke. Do podatkov se je težko dokopati, na spletnih straneh ministrstva za zdravje je poročilo o »doslednosti pri umivanju rok« iz leta 2015. Po njem si je na enotah intenzivne nege in zdravljenja roke dosledno umivalo le 72 odstotkov zaposlenih, torej si jih več kot četrtina ni! Prav na intenzivnih oddelkih pa se okuži največ bolnikov, ki so tudi najbolj bolni. Na drugih oddelkih si je dosledno umivalo roke 75,2 odstotka zaposlenih. To pomeni, da je osebje na oddelkih, kjer ležijo manj izpostavljeni bolniki, pri higieni natančnejše.
Sestre čistejše od zdravnikov. Nedavno so mediji na sosednjem Hrvaškem poročali o podobno poraznem stanju na reški kliniki, kjer si prav tako četrtina osebja ni umivala rok. Zabeležili so tudi, da so bili najbolj nemarni zdravniki. O enakih rezultatih poročajo tudi iz drugih držav.
Za preprečevanje bolnišničnih okužb imamo sicer v razvitem svetu kup pravil v zakonu o nalezljivih boleznih. Sem sodijo številne naloge, prav vse so obvezne, od sterilizacije, dezinfekcije, čiščenja in ravnanja z odpadki do ravnanja z bolniki, usposabljanja zdravstvenih delavcev in podobno. Pravila so in nadzor nad njimi tudi. Doslednost pri umivanju rok preverjajo recimo usposobljeni opazovalci, ki pridejo na bolnišnične oddelke in si beležijo, ali si zdravniki in sestre zares dobro umijejo roke. Doslednost pri tem je del kazalnikov kakovostne zdravstvene oskrbe, ki so jih pri nas uvedli leta 2014. Težava pa je, da umivanje rok preverijo premalokrat, zato iz tega ne moremo sklepati o verodostojnosti podatkov.
Podatke še iščejo. S to problematiko naj bi se na ministrstvu za zdravje ukvarjala nacionalna komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb, ki s predsednico vred šteje 16 članov. Tudi vsaka bolnišnica mora imeti službo za to. V UKC Ljubljana imajo tako vodjo, tri svetovalce in šest koordinatoric. So stvari torej pod nadzorom in točno vedo, koliko bolnikov se je v enem dnevu, tednu, mesecu ali letu pri njih okužilo? In ali o tem, kakor zahtevajo zakon in pravilniki, redno poročajo nacionalni komisiji ter s tem ministrstvu in skrbno ukrepajo, da bi take okužbe poskušali čim bolj zajeziti?
Pred dobrima dvema tednoma smo poslali nekaj osnovnih vprašanj v zvezi s tem petim slovenskim bolnišnicam: UKC Ljubljana in Maribor, celjski, novomeški in slovenjgraški bolnišnici. Po šestih dneh smo dobili odgovore samo iz Celja. In sicer da so leta 2017 izvedli tretjo nacionalno presečno raziskavo o bolnišničnih okužbah, v njej so pregledali dokumentacijo 493 bolnikov. Med njimi se jih je okužilo 5,7 odstotka, kar naj bi bilo ugodneje, kot je slovensko povprečje. To naj bi bilo 6,6 odstotka okuženih bolnikov (kar naj bi bilo v evropskem povprečju). Najpogosteje so ugotavljali pljučnice, okužbe sečil in kirurških ran. Na vprašanje, katere okužbe so najnevarnejše, so odgovorili, da tiste, ki prizadenejo vitalne organe. Na vprašanje, koliko bolnikov je zaradi okužbe umrlo in koliko so bili stari, so nam iz Celja odgovorili, da teh podatkov nimajo. Najzgovornejši so bili pri pojasnjevanju, kaj delajo, da bi okužbe preprečili. Če povzamemo: ukrepajo skladno s programom za to področje.
Na Inštitutu za javno zdravje so leta 2011 naredili raziskavo o bolnišničnih okužbah v vseh slovenskih bolnišnicah. Od vseh hospitaliziranih bolnikov se jih je v bolnišnicah okužilo 6,4 odstotka. Med njimi je bilo največ starejših bolnikov in tistih s smrtnimi boleznimi. Pri 56 odstotkih okuženih je bil povzročitelj okužbe znan. 15 odstotkov bolnikov je bilo okuženih že, ko so bili sprejeti v bolnišnico. Najpogostejše so bile okužbe sečil (19,4 odstotka), pljučnica (18,9 odstotka), okužbe kirurških ran (16,7 odstotka), krvi, črevesne in druge okužbe.
Več v Zarji št. 39, 29. 9. 2018.
