Vsi, ki karkoli objavljate na spletu, pa čeprav samo delite na Facebooku objave, ki so vam všeč, bi po novem morali plačevati davek?! Krivi boste, dokler ne dokažete, da ste nedolžni. Če boste to seveda uspeli dopovedati stroju, to je avtomatičnim korporacijskim programom za nadzor in cenzuro. Po novi ureditvi na čaka množični pomor malih spletnih ponudnikov in za nameček še pavšalna obdavčitev širine naših otrok. Veliki brat je pred vrati.

»Spleta ne damo!« je bilo jasno sporočilo, ki so ga prejšnjo nedeljo udeleženci ljubljanskih demonstracij poslali v Bruselj. Kljub močnemu nalivu so bili bodri in optimistični. Čeprav jim je malo tudi že presedalo, da morajo vedno znova v boj proti vedno istim poskusom, da bi se spletu dokončno nadelo korporativne uzde.

»Pred šestimi leti se je temu reklo ACTA, pred štirimi TTIP,« je z govorniškega odra zgodovino te borbe strnil Domen Savič, direktor neprofitnega zavoda Državljan D. »Pred dvema letoma smo se borili za spletno nevtralnost … In danes se moramo spet zbirati za odprti splet in za svobodo misli! Opozarjamo na identične probleme, le da so to zdaj poimenovali 'reforma avtorskega prava'. Pod to krinko skušajo uzakoniti mokre sanje ene same močne industrije. Reforma se do spleta obnaša kot do igračke založnikov, ki bi si radi še bolj polnili že tako polne žepe. Da bi to dosegla, reforma žrtvuje spletno ustvarjalnost in svobodo. Vsi bomo na slabšem! Ta reforma mora pasti!«

Ljubljanski revolt je bil sicer samo delček vseevropskega, ki je na to turobno nedeljo potekal po 24 evropskih mestih. Udeleženci so se zbrali, da bi zavpili glasen NE! uzakonitvi obsedenega stanja, ki bi velikim podjetjem omogočilo skoraj popoln nadzor nad tem, kaj se sme objavljati in česa ne.

Plačaj, če »deliš«. Organizatorji protestov, torej Piratska stranka in drugi digitalni razumniki, plati zvona ne bijejo po nepotrebnem. Ko se človek podrobneje pouči o vsebini napovedanih sprememb, hitro ugotovi, da gre prav res za srdito ofenzivo na najosnovnejše spletne svoboščine.

Osnovni namen Direktive o avtorskih pravicah na skupnem enotnem trgu je sicer plemenit: omejiti spletne velikane in poenotiti avtorsko pravo po EU. A rešitve so milo rečeno problematične. Nak, zadeva je v resnici preradikalna, da bi lahko uporabili tako mil izraz. Priča smo namreč strašljivo brutalnemu spopadu založniške industrije in spletnih kolosov, kot sta Google in Facebook. Kako se bo zaradi tega internet spremenil za navadne državljane, pa ni očitno niti sekundarnega pomena.

Direktiva ima v trenutni obliki štiriindvajset členov. Večina jih vsebuje vsaj kako potencialno past ali dve. Največ prahu pa dvigata enajsti in trinajsti člen, saj bosta daleč najbolj drastično pretresla spletni vsakdan.

Enajsti člen uvaja t. i. davek na linke, ki vse spletne ponudnike vsebin – od kolosalnih brskalnikov do najobskurnejšega bloga – zavezuje k plačilu pavšalnega nadomestila. Čim linkaš, torej objavljaš spletne povezave, ga plačaš. In ker spletova čisto posebna izrazna moč v celoti počiva na linkanju – brez njega bi bil splet le skupek digitalnih tekstov –, gre v resnici za napad na nosilni steber spleta. Davku na linkanje bi čisto mirno lahko rekli »davek na objavljanje«, če ne celo »davek na internet«.

»Predlogu nasprotuje skoraj dvesto uglednih profesorjev po vsej Evropi,« opozarja dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za intelektualno lastnino. »A so veliki tiskani mediji gluhi za zvarila stroke in trdijo, da jim dvig velikih spletnih brskalnikov niža promet. Kar sploh ni res! To med drugim dokazuje španski primer, kjer so že sprejeli svojo inačico davka na linke. Ob čemer je Google sklenil, da po novem preprosto ne bo več pokrival španskih spletnih portalov. Posledica je bila drastičen upad spletnega prometa španskih ponudnikov. Tudi v Nemčiji podobna ureditev ni prinesla rezultatov, ki so jih pričakovali založniki.«

Če te ni na Googlu, te preprosto ni. Kot rečeno, norosti uvedbe davka na linke je v odprtem pismu nasprotovala velika skupina vodilnih evropskih akademikov. Več kot milijon državljanov je zaradi tega pisalo svojim bruseljskim zastopnikom. Močne argumente zoper Direktivo pa navaja tudi posebna študija, ki jo je naročila Evropska komisija in je jasno pokazala, da založniki zaradi vseh googlov in facebookov tega sveta v resnici nimajo izpadov prihodka, temveč koristi.

(Zgovorno je, da so evrokrati v Bruslju ob teh nedobrodošlih izsledkih svojo lastno raziskavo preprosto pospravili v predal.)

Tu bi veljalo opozoriti še na skrito nevarnost zloglasnega enajstega člena. Spletni titani bodo licenčnine z velikimi ponudniki seveda že izpogajali, z mnogimi malimi pa se jim preprosto ne bo ljubilo, saj se jim glede na obseg prometa sploh ne bo več splačalo ukvarjati z njimi.

In tako bo znaten del, če ne kar večina, malih preprosto ugasnil. Še enkrat: če te ni na Googlu, te preprosto ni.

Davek na linke je torej med drugim, če ne predvsem, vodikova bomba za spletni pluralizem. In da ne bo pomote: ko govorimo o »velikih« in »malih« ponudnikih, se moramo zavedati, da nimamo v Sloveniji enega samega velikega. Velika večina ni pravzaprav niti malih, temveč bi jih po besedah strokovnjaka in aktivista Vuka Čosića mirno lahko uvrstili med »nanozaložbe«.

Uzakonjena cenzura. Na malce drugačen način spodjeda spletni pluralizem tudi zloglasni direktivin trinajsti člen. Ta določa, da bodo morale spletne platforme, kot je YouTube, plačevati novo nadomestilo čisto samo zato, ker uporabnikom ponujajo prostor za objavljanje česarkoli. Še huje pa je, da bodo morale ves čas izvajati aktiven in zelo strog policijski nadzor nad možnimi kršitvami avtorskih pravic pri vsem, kar je objavljeno.

Komu se bo morda na prvo žogo zazdelo, da to ni nujno slaba reč. Zakaj ne bi nad pogosto navidez poblaznelim spletom uveljavili še dodatnega nadzora, kajne? A pozor, javni interes je po obstoječi zakonodaji že zavarovan, saj morajo ponudniki že odstranjevati pornografijo in razne nacistične blodnje. Nak, trinajsti člen se je namenil doseči predvsem to, da se strošek za zaščito povsem zasebnega finančnega interesa založnikov prenese na pleča lastnikov spletnih platform.

Če je ob tem kdo še vedno neprizadet, se moramo samo vprašati: kaj bo to dejansko pomenilo v praksi? Odgovor se glasi: dvig avtomatiziranih filtrov, ki bodo zaradi neizbežnih lastnih omejitev iz javne debate rezali tudi gore in gore nespornega ter javnemu interesu koristnega materiala.

»Če bi to počela neka javna inštanca, bi vsi kričali CENZURA!!!« novi predlog lucidno analizira tajnik Piratov Jure Trbič: »Zdaj pa naj kar lepo pogoltnemo, da bodo to počele korporacije?!«

Brez sence dvoma bo splet ob morebitnem sprejetju direktive osiromašen za marsikaj, od parodij na avtorsko zaščitena dela do šolskih digitalnih prezentacij vašega otroka, ki bodo po mnenju tega ali onega filtra vsebovale preveč avtorsko spornih prvin. Avtorsko pravo, vedo povedati strokovnjaki, je bilo itak vedno eno najmočnejših orodij politične cenzure. Enega samega razloga ni za upanje, da bo tokrat drugače.

Več v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.