Zgodbe

V Radencih nam je vsem lepo! (promocijsko sporočilo)

revija Zarja
19. 9. 2017, 09.42
Posodobljeno: 19. 9. 2017, 09.46
Deli članek:

SRCE PRAVI JA: Veseli skupni trenutki razširjene družine Tomašević – Josipović.

: Od leve proti desni: Siniša, Jagoda, Luka, Dragutin, Filip in Slađana. Družina, ki zna ceniti skupne trenutke.

Kam oditi, da bo prijetno tako otrokom in vnukom kot staršem in starim staršem? Če vprašate družino Tomašević- Josipović, vam bo v en glas in zelo prepričljivo odgovorila: v Zdravilišče Radenci kajpak! Čeprav njeni člani živijo v Celju in bi se lahko odpravili v kakšno bližje zdravilišče ali terme, Radencev ne bi zamenjali za nič na svetu.

Siniša se zelo rad udeleži Maratona treh src, družina pa ga pri tem z veseljem podpira. Slađana je lani z njim tudi pretekla deset kilometrov.

Otroci tam praznujejo rojstni dan in uživajo v družbi prijaznih in zabavnih animatorjev in veveričke Muki, maskote zdravilišča, Siniša ne zamudi nobenega Maratona treh src, občasno se mu na krajši različici pridruži tudi žena Slađana, medtem ko njeni starši Dragutin in Jagoda Josipović uživajo v tamkajšnji gostoljubnosti, lepem okolju in bogati ponudbi. V Radence so prvič prišli pred petimi leti. Prej jih niso poznali, saj so se jim zdeli preveč odročni. Potreben je bil le en obisk, da si niso več želeli drugam. »Fanta sta še tako majhna, da ne pogrešata toboganov, zato pa nadvse uživata v druženju z animatorji. Z njimi sta ustvarila takšno vez, da so nas že prijetno presenetili in obiskali tudi v Celju. Luka, mlajši sin, je želel letos v Radencih praznovati celo svoj šesti rojstni dan, zato smo sem pripeljali vse njegove prijatelje. Otroci so imeli svojo zabavo, mi pa svojo. Za otroke je bilo to nepozabno doživetje. Nam pa je tu všeč, ker je mir, ni gneče in ker lahko popolnoma brez skrbi pustimo otroka pri animatorjih in se odpravimo, kamor nas je volja. Fanta sta zaljubljena v igralnico in animacijo. Zavedamo se, da družine z otroki za tiste, ki jih nimajo ali imajo že odrasle otroke, nismo vedno najprijetnejša družba, a tu se počutimo sprejete,« zadovoljno pove Slađana. Za vsak primer, če bi se njena pripoved zdela preveč kičasta in neverjetna, vpraša Filipa, starejšega sina, ki je star devet let, naj on pove, zakaj rad pride sem. »Zaradi Janje (animatorke, op. a.),« odvrne.

»V Zdravilišču Radenci nam dajejo občutek, da smo pomembni – vsak izmed nas.«

Naj se spominjata skupnih trenutkov, ne stvari, ki smo jima jih kupili. Medtem ko Slađana in Siniša razlagata o razposajenosti svojih otrok, opazimo, da sta slednja zelo lepo vzgojena. Ker naj bi bila ravno vzgoja zadnje čase velika težava, saj vse več staršev svoje otroke zasipava z rečmi, pozabljajo pa na najpomembnejše, se na hitro ustavimo pri tej temi. »Pred nekaj meseci sva starejšemu sinu kupila prenosni telefon. Potem pa je nekega dne prišel iz šole in me ves razočaran vprašal, zakaj mu nisva kupila iphona, če ga pa imajo vsi drugi sošolci v razredu! Ja, tako daleč smo prišli, da že otroci sodijo sovrstnike glede na to, kakšne znamke imajo,« razočarano pove Slađana, ki je sicer po poklicu defektologinja. Takrat je sina lepo posedla in mu povedala, da mu sicer lahko kupi znameniti telefon, ampak potem bo naslednji dan prišel domov in vprašal, zakaj sošolčevi starši vozijo boljši avto. Pa ga tudi lahko kupijo boljšega, ampak potem bo spet napočil dan, ko ga bo morda zanimalo, zakaj živijo v stanovanju in ne v hiši. Tudi to bi se dalo urediti, a ker se takšno primerjanje nikoli ne bi končalo, mu je predlagala, da vse skupaj kar preskočijo in preidejo na bistveno, na nauk vsega tega. »Ni pomembno, kaj imaš od materialnih stvari, še manj pomembne so znamke. Edino, kar je zares pomembno, je to, kar nosiš v sebi, v svojem srcu. To je edino, kar lahko zares obogati človeka,« ga je podučila. Želi si, da se otroka spominjata trenutkov, ki so jih kot družina skupaj preživeli, najsi bo to v Radencih, v kinu ali doma, ne pa materialnih stvari, ki so jima jih kupili.

Z animatorjema Janjo in Dominikom jima ni nikoli dolgčas.

Razmišljali so že o selitvi. V zdravilišče ne prihajajo zaradi zdravja, čeprav priznavajo, da tempo življenja in posledični stres tudi na njih že puščata posledice. To vidijo po tem, ko se že po enem dnevu v Radencih počutijo prerojene. Zato izkoristijo vsako priložnost, da se v zdravilišče vračajo. Tudi enodnevni izleti so pogosto rezervirani za Radence. Najmlajši sin pove, da tudi on rad pride sem, ker imajo zelo dobro hrano. »Tukaj imajo vedno pojedino,« zatrdi in se vmes spomni še počitnic, ki sta jih z bratom preživela v Radencih z babico Jagodo in dedkom Dragutinom. »Takrat sva prvič imela čisto svojo sobo,« pove navdušeno, Siniša pa pripomni, da so nad Radenci tako navdušeni, da so razmišljali celo že o tem, da bi se sem preselili.

Luka in Filip uživata tukaj. Malo čofotata v bazenu, pojesta kaj dobrega, se igrata z animatorji, se družita s starši in starimi starši – in dan mine, kot bi mignil. Čisto prehitro.

Ljudje, vzemite toliko, kolikor lahko pojeste. Čisto kratek trenutek molka izkoristi Dragutin, da tudi on pohvali kulinariko v zdravilišču. »Jedi tukaj so božanske, res okusne! Vsega je dovolj, bi pa ob tej priložnosti želel opozoriti na nekaj, kar nas žalosti. Opažamo namreč, da si veliko gostov v hotelu na krožnik naloži precej več, kot potem dejansko pojedo. Nikakor me ne moti, če nekdo poje za tri, narobe pa se mi zdi, če hrana nato roma v smeti. Tega ne počnejo otroci, ampak odrasli. Ravno danes zjutraj, ko sem odšel na zajtrk, sem videl, kako je nekdo na krožniku pustil dve popolnoma nedotaknjeni pečeni jajci. Brez kakršne koli slabe vesti.« Vskoči Slađana, ki očetu ves čas prikimava: »In to v teh časih! Nas so včasih učili, da so lačni otroci v Afriki. Ni res, lačni otroci so pri sosedih!« Strinjajo se, da se zaradi takšne malomarnosti po nepotrebnem zavrže zelo veliko dobrih živil. Sami skušajo to spremeniti tako, da otroka z zgledom naučijo spoštovanja do hrane. »Nekateri si pa mislijo, da morajo na krožnik naložiti, kolikor se le da, ker so plačali za nastanitev, in želijo to kar najbolj izkoristiti. Pa četudi bo več kot pol hrane ostalo na krožniku. To res ni prav, ljudje, ne počnite tega!« pozivajo.

Kaj je padlo?! Pogovor se bliža h koncu, zato na hitro rečemo še nekaj besed o simpatični prekmurščini. Z njo je od začetka obiskovanja Radencev, ki so sicer del Pomurja, a zelo blizu Prekmurja, najmanj težav imela Jagoda. Nedavno se je upokojila, sicer pa je delala v telefonskem centru Telekoma, kamor ljudje sporočajo napake. Ker so jo tja seveda klicali tudi iz Prekmurja, se je skozi vsa leta naučila tudi nekaj njihovih izrazov. »Spomnim se, ko so me prvič klicali iz teh koncev in mi sporočili, da je soha padla. Nič mi ni bilo jasno, kdo je padel? Šele potem sem izvedela, da Prekmurci soha rečejo drogu.« Ko je Slađana prvič prišla na bencinski servis v Radencih in tamkajšnjega zaposlenega vprašala, kje imajo darilne vrečke, se mu je, ko je slišala odgovor, v zadregi nasmihala. »Razumela nisem popolnoma ničesar, še dobro, da mi je nato pokazal, kje so!« Zdaj razumejo že precej izrazov, Luka in Filip pa sta kakšnega že čisto posvojila. Ko jih gledamo tako nasmejane in dobre volje ter se spomnimo še drugih svojih sogovornikov, pomislimo, da so Radenci in okoliški kraji res nekaj posebnega. Ne samo zaradi posrečenega narečja, tudi zaradi narave, ljudi, hrane in zdravilišča, ki je opevano daleč naokoli. To je kraj, ki očara in kamor se želiš vedno znova vračati. Pa če si star šest ali pa šestdeset let. Družina Tomašević - Josipović to dokazuje.