Na posvetu o samooskrbi, ki ga je pred kratkim pripravila skupnost Ekoci na sejmu Altermed v Celju, smo žal slišali tudi marsikaj strah vzbujajočega. Pada nam število kmetij. Najboljšo zemljo (še vedno!) prodajamo za trgovske centre, strupene tovarne in ceste. Namesto da bi z ekološkim kmetijstvom zagotovili nova delovna mesta, ga birokracija še vedno zavira in omejuje. Najhujši pa je podatek, da ne samo starejšim, tudi našim otrokom na krožnike dajemo najslabše od najslabšega. Lahko celo mirno zapišemo, da jedo odpadke.

Za težavo, ki so jo omenili tudi na posvetu, odgovorni že dolgo vedo: ne le da se na našem trgu prodaja slabša hrana kot na zahodnih in da ne nadzorujemo ustrezno uvoza hrane, svojim otrokom tudi dajemo najslabše. »To je dobesedno kriminalno dejanje,« je na posvetu izjavil naš evropski poslanec, dr. Igor Šoltes, ki sicer močno podpira lokalno pridelavo hrane.

Smo za Evropo res deponija za ostanke? O zastrupljanju s hrano in še čem sta v televizijski oddaji Studio City odkrito spregovorila Anton Komat in Gorazd Pretnar. Prvega nam ni treba predstavljati, njegove kolumne v naši reviji povedo vse. Drugi, mikrobiolog iz koprskega Zavoda za zdravstveno varstvo, je tudi znani borec za naše zdravje. O zadnji aferi ob razkritju, da izdelki multinacionalk na vzhodu in zahodu niso enako kakovostni, je Anton Komat povedal: »Mi smo deponija za manjvredno hrano, kajti Evropa nima samo dveh hitrosti, ampak vsaj pet območij, ki jih različno obravnava. Za hrano, ki jo uvažamo, ne vemo izvora, deklaracije so vprašljive in že dalj časa ljudje iz naših obmejnih krajev opozarjajo, da po nakupih raje hodijo čez mejo. Ne zaradi cene, ampak zaradi kakovosti. Naš državni urad je izračunal, da je le 40 odstotkov hrane naše, vse drugo uvozimo – in te številke še naraščajo. Vse to postaja nepregledno. Namesto da bi denimo vsaj javno objavili spisek spornih živil, se ni zgodilo nič.« Gorazd Pretnar pa je pesimistično dodal: »Zavedati se moramo, da četudi bomo pridelovali več ekološke hrane, bo ta odhajala na evropski trg, mi pa bomo naprej jedli 'drek'.«

Jemo tudi mi GSO? Ali obstaja spisek hrane, ki vsebuje gensko spremenjene organizme (GSO)? Anton Komat: »Ne! Moral bi, kajti vse, kar vsebuje nad 0,9 odstotka GSO, bi moralo imeti deklaracijo, a tega nimamo. Težava v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi pa je še večja pri živinoreji, za katero uvažamo približno 50 odstotkov krme in je je veliko v resnici GSO. Tako z uživanjem mesa teh živali v naše telo vnašamo strupene segmente, ki preko limfe, krvi delujejo na nas in naše potomce, saj nam kvarijo DNK-zapise v telesu.«

Gorazd Pretnar: »Pri nas sicer 86 odstotkov ljudi zavrača GSO, a javno zdravje ljudi v resnici nikogar ne zanima. Nadzor živil smo zmanjšali s 1400 na 700 vzorcev, kar je le dobrih 10 odstotkov nadzora tistega, česar pojemo največ. Nimamo tudi nobenega nadzora nad glifosati, najhuje pa je, da nimamo enotnega sistema, po katerem bi se politika sploh lahko odločala.«

Koliko pesticidov zaužijemo? Kakšen je spisek pesticidov v povprečni košarici živil, pa je še bolj nerodno vprašanje, saj tega kot da nihče noče vedeti. Na Švedskem denimo prav vse preverjajo. Natančno vedo tudi, kateri vitamini in minerali so v osnovni košarici s hrano, ne samo strupi. Pri nas so s pomočjo zasebne iniciative v Mariboru nekaj let zapored izvajali nadzor hrane v trgovinah in spoznali kruto resnico, da k nam veliko izdelkov prihaja iz Padske nižine, ki je znana kot najbolj zastrupljeno evropsko območje z agrokemijo. Seveda vse to jedo otroci. Gorazd Pretnar: »Kaj pa ribe? Vse, kar se razkraja v morju, preide v ribja tkiva: plastika, ki ima v sebi hormonske motilce, toksini, pesticidi. Ribe niso samo toksične, ampak uničujejo naše potomstvo!« Neverjetno? Na spletni strani inštituta za zdravje lepo piše, da nosečnicam ne priporočajo uživanja rib zaradi PCB-jev in dioksina. Pretnar: »Nekoč v starih časih bi napisali drugače: nosečnicam prepovedujemo ribe!«

Omenili smo glifosat. Njegovi ostanki, ki so za telo dokazano strupeni, so povsod, ne samo v prehrani otrok. Z njim na primer škropijo proti plevelom pred vrtci, ob avtocestah, železnici – namesto z vodno paro, kar je običajna praksa v drugih deželah. Mi pa zastrupljamo celo prostor za najmlajše! In kot da vse to še ni dovolj, v javnih naročilih za šolsko prehrano menda še vedno izbiramo večinoma najcenejša namesto najkakovostnejših živil. Mar ni vse to recept za katastrofo?

Več v reviji Zarja št. 12. 21. 03. 2017