Zgodbe

Generacija brez prihodnosti

MARIJA ŠELEK, marija.selek@delo-revije.si
5. 10. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Že zdavnaj ne velja več: študiraj, pa boš dobil dobro službo. Podatki kažejo, da so bolj izobraženi vedno težje zaposljivi. Vsako leto v Sloveniji diplomira približno 17 tisoč mladih, prostih delovnih mest pa naj bi bilo na leto med 8000 in 10.000. Ta mesec pričakujejo na zavodih za zaposlovanje naval mladih diplomantov, ki prav zdaj, ob izteku študentskega statusa, hitijo z zagovori diplom.

»Pripravi se, časi niso lahki,« je svetovala Teja svoji 28-letni prijateljici, ko se je ta po uspešnem zagovoru dveh diplomskih del prvič namenila iskat zaposlitev. Že zdavnaj ne velja več: študiraj, pa boš dobil dobro službo. Podatki kažejo, da so bolj izobraženi vedno težje zaposljivi. Vsako leto v Sloveniji diplomira približno 17 tisoč mladih, prostih delovnih mest pa naj bi bilo na leto med 8000 in 10.000. Ta mesec pričakujejo na zavodih za zaposlovanje naval mladih diplomantov, ki prav zdaj, ob izteku študentskega statusa, hitijo z zagovori diplom.
Številni od njih se bodo zatekli v nadaljevanje študija in tako »čakali« na boljše čase, drugi se podiplomskega študija izogibajo: »Doktorat mi lahko škodi pri iskanju zaposlitve in zapre marsikatera vrata,« je povedala 26-letnica tik po diplomi. Srhljivo? Resnično!

Predsednik države je v svojem govoru že lani decembra, pa tudi ob letošnjem dnevu državnosti, pomenljivo opozoril, da imamo vse preveč mladih, ki so brez trajne zaposlitve in odvisni od kratkoročnih pogodb. In da je delež naših mladih, ki so le začasno zaposleni, eden najvišjih v Evropski uniji. »Vse preveč imamo mladih, ki izgubljajo delo, ki ne morejo najemati kreditov in si le stežka ustvarjajo materialno podlago za družino. Med mladimi je vse več negotovosti. Poskrbeti je treba za reševanje njihovih problemov in država mora zagotoviti razmere, ki bodo dale mladim občutek varnosti in dobre prihodnosti. Ta naloga je odločilna za dolgoročno prihodnost države,« je dejal predsednik.
Gospodarska kriza, ki nam jemlje sapo že dobri dve leti, je probleme mladih povečala in jih še bolj razgalila.
»Na mlade že nekaj časa pozabljamo. Naša družba je ravnodušna do njihovega velikega potenciala,« pravi dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja, ki je pri nas začela sistematično raziskovati problematiko mladih. Odnos do mladinske politike, do konkretnega soočenja s tovrstno problematiko se kaže tudi v odsotnosti raziskav o mladini. »V naši raziskovalni skupini smo se odločile za bojkotiranje javnega nastopanja v zvezi s problematiko mladih, ker nas ministrstvo za šolstvo in urad za mladino popolnoma ignorirata, saj nam kljub referencam in predlogom že deset let ne uspe pridobiti nobenega raziskovalnega projekta. Zadnje raziskovalne podatke imamo iz leta 2000!« je ogorčena Uletova.


Krizo najprej občutijo mladi. Ko v družbi nastane kriza, jo najprej občutijo mladi, je prepričana dr. Mirjana Ule. »Mladi so odvisni od prihodnosti in ta je problematična. V sedanjosti se pripravljajo na prihodnost, šolajo se za zaposlovanje, pripravljajo se na starševstvo, prehajajo iz izvorne v lastno družino in zaradi tega so tako občutljivi za spremembe! Kriza se na njih toliko bolj izraža, ker nimajo še nič zagotovljenega, svoj položaj v družbi si morajo šele ustvariti. Družba že nekaj časa pozablja na mlade, spravlja jih v okvir izobraževanja in misli, da je s tem že poskrbljeno zanje. Podaljšano izobraževanje ne služi več zgolj pridobivanju novega znanja, temveč že reševanju socialnih problemov – saj ne vstopajo na trg dela, študenti pa so poceni delovna sila.

 

Natalija, 28 let, dve diplomi iz družboslovja:
»Med študijem sem postala mamica, zato si ob otroku in rednem študiju nisem mogla pridobivati delovnih izkušenj. Zdaj sem diplomirala in bodočemu delodajalcu nimam kaj povedati. Nimam delovnih izkušenj, ki si jih vsi tako želijo, čeprav sem sposobna in sem se pripravljena vsega naučiti!  Najhujši je občutek, da si tej družbi popolnoma nekoristen. Kljub trudu, ki si ga namenjal  študiju, ko te v resnici izšolajo davkoplačevalci, potem ne dobiš priložnosti, da bi lahko svoje znanje unovčil. Počutim se neumno, ko pošiljam prošnje na vse konce, za vse vrste dela – in tako izgubljam lastno kredibilnost. Ob tem se zavedam, da so nekateri delodajalci zasuti z najmanj 150 prošnjami na dan.
Kot edina možnost za zaposlitev se mi po dolgem času na zavodu za zaposlovanje kaže zaposlitev pri javnih delih, kjer bom prejemala 600 evrov neto mesečno. Zato me boli, ko slišim, da se nižje izobraženi pritožujejo, češ da se jim za 600 evrov ne izplača delat! A meni z dvema diplomama pa se?! Moja sošolca s fakultete prejemata 700 evrov neto na mesec, znanka, diplomirana kemičarka, pa 750 evrov.«

 

Več v Jani, št. 40, 5. 10. 2010