Zgodbe

Pazimo drug na drugega!

Tina Nika Snoj
21. 8. 2012, 10.47
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Tako v EU kot v Sloveniji je zadnja leta število samomorov upadalo. Potem pa je prišla kriza in sto tisoče spravila na kolena.

Statistike samomora so spet poskočile. Kako zelo, je zaradi podatkov, ki prihajajo z vsaj dveletnim zamikom, težko natančno oceniti, a podatki, ki jih že imamo, rišejo črno sliko. Med letoma 2007 in 2009, ko je brezposelnost v EU poskočila za 35 odstotkov, se je stopnja samomora dvignila za pet odstotkov. V Grčiji se je število samomorov med krizo podvojilo, v Italiji jih je najmanj četrtino več, v Franciji je 750 ljudi pustilo za seboj pisma, da je za njihovo smrt vzrok finančni zlom. Slovenija najhujšega, kar bo prinesla kriza, še niti videla ni. V časih, ki prihajajo, bomo še posebno potrebovali drug drugega. Bodimo tam, ko bo treba!

Prof. dr. Onja Tekavčič Grad, klinična psihologinja in psihoterapevtka, ki se s preprečevanjem samomora ukvarja že dolga leta, poudarja: »Podatke imamo za dve leti. Zato še nekaj časa ne bomo vedeli, ali in koliko je kriza vplivala na število samomorov. Poleg tega ljudje ne klecnemo ob prvi težavi. Nimamo le finančne, ampak tudi čustvene zaloge, zaloge energije in odpornosti. Predstavljajte si snežno kepo. Najprej je majhna in obvladljiva, a dlje ko se kotali po pobočju, večja in hitrejša postaja. Tako nekako je tudi z nami. Najprej še nekako gre, a dlje ko traja kriza, več ko je pritiskov, bolj ko se ljudje počutijo utesnjene, hujše postaja. Veste, ljudje smo vzdržljivi. Imam paciente, ki morajo preživeti s 300 evri na mesec, a se kar nekako držijo. Težava pa je v tem, da finančna kriza nikoli ne ostane samo stvar denarja. Sčasoma se prenese na družino, partnerja in otroke. Stiska rodi prepir, razdražljivost, slabo voljo. Starši se kregajo, nestrpni so z otroki. Ti vidijo, da je položaj slab, skrbi jih, popuščati začnejo v šoli ali ga drugače lomiti. Doma je zato še huje in zavrti se začarani krog. Stvari se kopičijo in ljudem zmanjka kompenzatornih mehanizmov. Ne vejo več, kaj bi še poskusili, da bi se počutili bolje, da bi ohranili optimizem. Prave posledice se tako pokažejo z zamikom.« Tudi kriza je v Slovenijo prišla z zamikom. Ko je bilo drugje že najhuje, se je pri nas šele dobro začenjalo. In ko se ponekod že pobirajo, je pri nas udarilo najhuje. Gospodarstvo se podira kot hišice iz kart, vsak dan poročamo o novih stečajih, novih brezposelnih. Pravih rešitev pa od nikoder. Še prepričljive politične in ekonomske vizije nimamo, kaj šele konsenza o poti naprej. To seveda pomeni, da bo vse le še slabše, kako dolgo in kako slabo, lahko le ugibamo. Tudi tisti, ki za zdaj še imajo službe, se zato spopadajo z velikansko negotovostjo in strahom pred prihodnostjo. Posebno to mori mlade, ki so na pragu tega, da bi si ustvarili nekaj svojega. Pa se bojijo jemati kredite, kupovati precenjena stanovanja in se končno odločiti za prvega otroka.

Lahko se navadimo na skromnost, na negotovost pa ne

Ekonomisti trobijo, da se je na krizo treba navaditi, jo sprejeti kot normalno stanje. Pa je to sploh mogoče? Se lahko navadimo živeti brez vsakega jamstva za normalni jutri in pri tem biti zadovoljni, optimistični in se odločati za finančna tveganja brez katerih le redko kdo še lahko samostojno živi? »Človek ima izjemno veliko adaptacijskih mehanizmov. Prilagodimo se marsičemu. Tudi koncentracijsko taborišče so nekateri preživeli. A ne vsi. Določen delež tega ne zmore. Zaradi različnih osebnosti, izkušenj, zaradi življenjske poti, ker so bile težave že pred krizo. Veliko ljudi živi že zdaj na robu in se le težko prilagodijo še hujšemu. Poleg tega nobeden od nas ne more vedeti, kako bo reagiral v trenutku osebne krize, dokler je ni izkusil. Zato je samomor vedno enigma. Nikoli ne moremo biti gotovi, da je nekdo pred njim varen.« Prilagoditi se skromnejšemu življenju se trudi že lepo število Slovencev. Ljudje so pripravljeni poprijeti za dela, ki se jih včasih niti dotaknili ne bi, nekateri opravljajo po dve službi naenkrat, rožni vrtovi se spreminjajo v zelenjavne gredice, v trgovinah izbiramo bolj premišljeno. Tudi tisti, ki jim še nič ne manjka, se namesto luksuznih počitnic pogosto odločijo za dopust bližje domu, pa raje nekaj več denarja v nogavici, beseda varčevanje je pridobila na pomenu. Denar je čedalje manj papir za izpolnjevanje želja, in čedalje bolj varnost, stabilnost, zaledje. To je namreč tisto, česar nam počasi že vsem primanjkuje. Država in socialni podporni sistemi postajajo bolj sovražnik kot zavetje, na katero smo vedno računali, prijatelji niso več zanesljiv naslov za večja posojila, kreditov se bojimo, službo lahko izgubimo že jutri, z njo pa tudi svoj zastavljeni dom. Vse bolj se zavedamo, kako ranljivi in morda tudi osamljeni smo.


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 34, izid: 21.8.2012).