Zgodbe

Obrazi Sečoveljskih solin

Lidija Jež
20. 8. 2013, 07.59
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Krajinski park Sečoveljske soline daje v svojem opustelem delu zavetje številnim pticam: doslej so jih našteli okoli 300 vrst, približno 40 pa jih tam tudi gnezdi.

Marsikdo, ki pride v soline, se čudi, kako se je lahko – med hrupnim Portorožem na eni strani in naseljem Alberi na drugi – ohranil ta tako zelo drugačni, skrivnostni in tihi svet! Krajinski park Sečoveljske soline daje v svojem  opustelem delu zavetje številnim pticam: doslej so jih našteli okoli 300 vrst, približno 40 pa jih tam tudi gnezdi. Hkrati je to dom redkim rastlinam. Leta 1993 so Sečoveljske soline uvrstili na seznam močvirij mednarodnega pomena pod okriljem Ramsarske konvencije, naša vlada pa jih je leta 2001 razglasila za krajinski park. Ta posebni svet lepote in inspiracije je bil prvič omenjen leta 804.

Krajinski park Sečoveljske soline obsega približno 750 hektarjev; na severnem delu, Leri, še pridelujejo sol, na južnem delu, imenovanem Fontanigge, pa soline uporabljajo za koncentriranje slanice do stopnje pred kristalizacijo soli. V nekaterih bazenih najdemo značilno slanoljubno vegetacijo – halofite. Ob kanalih so kot posejani spomini kamnite solinske hiše, ki poudarjajo brezčasnost te krajine. Ob kanalu Giassi so štiri hiše tudi obnovljene; za vpogled v preteklost solinarske družine.

Solinar – poklic s 700-letno tradicijo. Na aktivnem delu solin, na Leri, le nekaj osamljenih solinarjev grabi sol tudi pod žgočim soncem; mirno, zamaknjeno, kot da bi bili v meditativnem stanju. Romantična slika pa dobi realnejšo podobo, ko se jim pozno popoldne pridružijo drugi najemniki solnih polj. Svoje štorije mi pripovedujejo ob hišicah – te so lesene in manjše od nekdanjih kamnitih solinarskih hiš. V tem območju je 26 hišic, ki so namenjene dnevnemu počitku solinarjev. Najemniki so povečini domačini, solinarstvo pa je njihova dodatna dejavnost, s katero si, sicer zaposleni, »doštukajo« plačo. Nekoč, pravijo, je dodatno delo v solinah prispevalo k dvigu standarda, danes – ob nizkih plačah – je to včasih pomoč za poplačilo zaostalih obveznosti. Nezaposleni zato najamejo tudi več polj. 

Solinarji ne poznajo prostih dni. Letos je letina obilna, sol pa odlične kakovosti. Izkušnje pravijo, da so tudi leta, ko je pridelajo na vsakem polju le nekaj sto kilogramov, v dobrih letih pa lahko na vsakem polju dnevno poberejo tudi do šest ton soli. Na sezono je to kar 300 ton! Vse te tone morajo solinarji ročno pretovoriti kar trikrat – najprej jo nagrabijo v kupčke na polju, s polja naložijo v voziček, ki ga po tirnicah pripeljejo na začasni skladiščni prostor – odcedišče, imenovan tudi pijacal, in nato sledi še eno ročno nakladanje za prevoz soli do »pravega« skladišča. Sol je treba nujno pobirati vsak dan, zato solinarji ne poznajo praznikov in koncev tedna. Sicer pa izkušeni solinarji pravijo, da se sol dela pozimi. »Pri nas zaposleni solinarji v hladnejših mesecih vzdržujejo bazene in skrbijo za petolo – čvrsto, temno dno bazenov, ki omogoča pridobivanje soli po starodavni metodi. Za pridelavo soli je izjemnega pomena tudi upravljanje vod, pretakanje voda, zato imamo zaposlene tudi vodarje. Toda poleti, ko je na vrsti pobiranje soli, potrebujemo še dodatno delovno silo, zato imamo poleg naših 11 solinarjev 19 najemnikov solnih polj, s katerimi v glavnem stalno sodelujemo. To je pomembno tudi zato, ker je s soljo treba delati precizno, skrbno,« razlaga direktor podjetja Soline Klavdij Godnič in doda, da s prodajo soli in turističnimi storitvami poplačajo velik del stroškov za varovanje narave in kulturne dediščine v parku.  


Več preberite v tiskani Jani (št. 34, izid: 20.8.2013).