Poznavalci pa pravijo, da blagodejno vpliva na srce in ožilje, zaradi velike vsebnosti magnezija tudi pospešuje prebavo. Nekdaj so v nekaterih družinah z njo napajali živino, saj ji je ta voda posebej prijala. Zato je bila vedno za kraj prava mala tragedija, ko je voda za nekaj dni presahnila – menda se je to zgodilo vsako leto.
A odkar so izvir, kakšen kilometer oddaljen od regionalne ceste, speljali do ceste, menda še ni presahnil. Je malce naprej od vaškega jedra, streljaj od novega hostla v nekdanji Stari pošti, ob Virnikovem koglu (ledeniški moreni) in je dobro označen. Z ljubko pikčasto skodelico si lahko postrežete s priporočenim odmerkom vode (dva decilitra na dan) ali pa si jo natočite v steklenice in odnesete domov. Voda ima okus, ki spominja na donat, vendar je brez mehurčkov.
Slatina. O jezerski slatini se je razpisal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske: »Na Jezerskem, med visokimi snežniki, kjer izvira Kokra, namreč na kranjski in koroški meji, nahajamo več slatin, ki sem od njih sam eno poskusil, večkrat pil in jo spoznal za precej dobro.« Našemu vodniku Marku Mešku je o njej veliko povedala babica, nekoč pestrna na Ankovi domačiji, nad katero ta zdravilna mineralna voda izvira. »Najbližji domačini vedo povedati, da je bila slatina nekoč speljana do mogočne Ankove domačije, tam so jo točili,« je povedal Marko. Pravili so ji »ta kisva voda«, speljana pa je bila do korita in v črno kuhinjo, kamor je pritekla tudi običajna »ta svatka voda« iz Roblekovega grabna. Seveda takrat ni bilo nobenih raziskav, ki bi potrjevale zdravilnost te vode, domačini so se po pitju preprosto bolje počutili. »V naši družini jo pijemo že od nekdaj,« se spominja Marko, ki je z vodo pravzaprav odrasel. Včasih so hodili ponjo k izviru nad Ankovo domačijo in so si jo natočili po petnajst litrov naenkrat. A ker je bila pot do izvira zaradi hudourniških nanosov pogosto razmočena, poškodovala pa so jo tudi gozdarska dela in je bil zato izvir težje dostopen, je jezerska občina zgradila cevovod do regionalne ceste, kjer si zdaj vsi, tudi Markovi domači, točijo vodo preprosteje.
Ugotovitve prvih raziskav mineralne vode, ki jih je opravil Geološki zavod Ljubljana v letih 1984 in 1985, so bile, da vsebuje veliko ogljikovega dioksida, in sicer od 2500 do 4000 mg/l (mineralna voda je tista, ki vsebuje več kot 250mg/l prostega CO2). Voda vsebuje tudi veliko kalcija ter magnezijevih in amonijevih soli. Ugodno naj bi vplivala na bolezni srca in ožilja. Spiti pa je ni priporočljivo več kot dva decilitra na dan, ker zaradi velike vsebnosti magnezija spodbuja prebavo. Tako vodo v zdravstvene namene že uporabljajo v Nemčiji in v sosednji Železni Kapli kot kopel.
Med obema vojnama so jezersko slatino ob vsakem obroku postregli v tamkajšnjih hotelih in restavracijah in zdaj to navado oživljajo. Nam so jo ponudili v bližnjem hostlu v Stari pošti, ki je to sezono prvič odprl vrata. Natočijo vam jo za pokušino, obvezna je ob kavici. Poskusiti pa jo je mogoče tudi v Gorniškem centru Dava Karničarja. Marko je ponosno povedal, da je glas o njihovi vodi prav gotovo segel že na vse konce sveta, saj ni turista na Jezerskem, ki je ne bi poskusil. Mnogi si jo natočijo tudi »na zalogo«, zato je izvir vedno dobro obiskan. V prihodnosti bodo tam postavili paviljon, v katerem bo mogoče malo posedeti in uživati ob pogledu na okoliške lepote.
