Zgodbe

Peko si zasluži še eno priložnost

Biba Jamnik Vidic
31. 7. 2014, 07.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Čeprav Peko zadnja tri leta dela modne čevlje, potrudili smo se tako s sodobnimi oblikami kot z barvami, kupci mlajše generacije v naše trgovine ne zaidejo.

Preden sem šla delat intervju, sem se pri prijateljicah pozanimala, ali katera nosi Pekove čevlje. Skoraj vse so mi odgovorile, da jim tudi na misel ne pride, da bi nosile enake čevlje kot njihove mame. Tiste, ki so jih že kdaj pomerile, so se pridušale, da so trdi. »Čeprav Peko zadnja tri leta dela modne čevlje, potrudili smo se tako s sodobnimi oblikami kot z barvami, kupci mlajše generacije v naše trgovine ne zaidejo. Še vedno imamo namreč pečat, da delamo čevlje za stare mame,« pravi Marta Lotrič, ki v Peku skrbi za razvoj novih kolekcij. Ko sem sedela z njo v sobi z novo kolekcijo, sem bila presenečena. Kar nekaj čevljev mi je padlo v oči. Še posebej so mi bili všeč zeleni bulerji in večina zimskih škornjev, pa tudi torbice v živahnih barvah in vzorcih, ki jih delajo iz ostankov usnja.

V Peku ste začeli delati pred tremi leti, ko mu je šlo že zelo slabo. Zakaj?

V Peku sem že delala od leta 2005 do 2007, potem sem šla na samostojno pot. Ko se je zamenjala uprava, so me povabili k sodelovanju. Izziv sem z veseljem sprejela, saj mi leži ženska obutev, pa tudi ljudje, ki delajo tu, so se mi usedli v srce. Ti ljudje so odvisni od Peka, ne znajo delati nič drugega kot čevlje. In te delajo s srcem in znanjem, ki ga nikjer v Sloveniji ne moreš več dobiti. Šole že zdavnaj ni več. Ne morete si predstavljati, na kakšnih strojih in v kakšnih negotovih razmerah naši delavci izdelujejo čevlje. Nimamo denarja za razvoj, včasih nam zmanjka celo za material. Ne spomnim se, kdaj je bil nazadnje obnovljen strojni park. Za nas je včasih že 200 evrov, kolikor stanejo zaponke, prevelik strošek. Pa vendar, kljub vsem težavam, ki nas pestijo, smo začeli delati nove modele. Zavedamo se, da moramo pridobiti novo ciljno skupino – ženske, stare od 30 do 50 let. Populacijo zaposlenih žensk, ki ima čevlje na nogah deset ur ali več in zna ceniti kakovostne usnjene čevlje, hkrati pa si jih lahko privošči.

Kakšna pa je zdaj vaša populacija kupcev?

Ženske od 50 let navzgor. Bi pa rada poudarila, da bomo tudi v primeru, da nam uspe pridobiti delovno aktivne ženske, še vedno izdelovali čevlje tudi za našo dosedanjo ciljno skupino. To so naše zveste stranke, ki jih ne nameravamo pustiti na cedilu. Lepo je, kadar slišimo od njih, da so naši čevlji tako kakovostni, da se jih prej naveličajo, kot jih obrabijo.

Za Pekove čevlje je od nekdaj veljalo, da so kakovostni, niso pa modni.

Moda je relativen pojem. Naša kolekcija je zelo široko zastavljena, včasih so naši čevlji še preveč modni. Na žalost poznavalci mode ne zahajajo v naše trgovine. Edino enega segmenta pri nas res ne pokrivamo: to so modni salonarji z zelo visokimi petami, ki jih rada nosijo predvsem mlada dekleta. Če bi take salonarje delali mi, bi bili zanje predragi. Punce se raje odločijo, da bodo kupile čevlje iz umetnih materialov. Za štiri pare v različnih barvah odštejejo toliko, kot bi pri nas za en par iz kakovostnega usnja.

Kakšen čevelj ima najraje povprečna Slovenka?

Udoben in moden. Povprečna Slovenka iz trgovine s čevlji vedno pride v čevljih črne barve.

Eden od očitkov kupcev mlajše generacije je tudi, da so vaši čevlji trdi in neudobni.

Tudi to ne drži več. Čevljem smo začeli dodajati mehke blazinice, loki so dobro podprti, podplati ne drsijo.

Koliko pa sicer stane razvoj novega čevlja?

Novo kopito, nova peta, nov podplat, vse to stane okoli 1700 evrov za en vzorčni model. Na koncu je strošek za izdelavo ene serije podplatov ter kopit v vseh velikostnih številkah okrog 15 tisoč evrov. Vedno me zaboli, ko v medijih preberem, da ne gremo v korak s časom. Trudimo se po najboljših močeh in lahko rečem, da smo na dobri poti. Poglejte naše vzorčne modele. Se vam zdijo zastareli?

Všeč mi je predvsem vaša nova kolekcija zimskih škornjev. Pa bomo kupci te škornje lahko tudi kupili?

Proizvodnja čevljev je odvisna od naročil. Če jih ni, ostanemo samo pri vzorcih. In ker imajo ljudje v glavi, kakšni naj bi bili naši čevlji, si trgovine ne upajo naročati drznejših kolekcij. Meja, da lahko začnemo proizvodnjo, pa je vsaj 100 naročenih parov. Ko smo delali ekskluzivne kolekcije z znanimi oblikovalci, se nam je vsakič zgodilo, da si nismo povrnili niti vložka v kolekcijo. Izdelali smo približno 40 parov,  prodali smo jih le polovico. Saj smo v nekaterih krogih zbudili zanimanje, pri širši populaciji pa se ni poznalo.

Ekskluzivne kolekcije se ne prodajajo, po drugi strani pa Slovenke kupujejo čevlje španskih in portugalskih oblikovalcev, ki so drznejši in veliko dražji od Pekovih.

Naš problem je, da smo ravno nekje vmes. Ne moremo konkurirati poceni obutvi, saj delamo čevlje iz kakovostih materialov, hkrati pa nimamo takega slovesa, kot ga imajo italijanski, španski in portugalski proizvajalci.

Zdi se, da je kriza prizadela samo našo čevljarsko industrijo. Kako se uspe nad vodo držati Špancem in Portugalcem?

Oni imajo drugačen način proizvodnje. Velika podjetja najemajo obrtnike, da zanje delajo različne serije obutve. En obrtnik pa se že nekako preživi. Ker delajo pretežno butično, ne potrebujejo toliko strojev kot mi, ki se gremo masovno proizvodnjo. Njihova druga prednost so lastne usnjarne in združevanje v zadruge, kjer si čevljarji med seboj pomagajo. Pri nas tega ni.

Peko ima tako zastarelo tehnologijo, da se zdaj skoraj lahko že pohvalite, da so čevlji narejeni ročno.

Pri nas je res veliko ročnega dela, kar pa seveda podraži proizvodnjo. Prepričana sem, da bi drugje znanje, ki ga imajo naši delavci, znali izkoristiti. Kadar iz Italije dobimo osnovno kopito, naš kolega Jože ročno zmodelira prototip po naših zahtevah. Tega ne zna nihče več. Ne vem, kaj bomo, ko bo šel Jože v penzijo. V tujini se vedno čudijo, kako široko znanje imamo pri nas. Jaz moram poleg oblikovanja poznati   vse materiale in tehnologijo dela, od modeliranja do priprave navodil za ves postopek izdelave prototipnega čevlja. V naši branži mora biti znanje širše in ne moreš biti osredotočen samo na svoje področje. Ste vedeli, da ima ženska salonka vgrajenih kar 60 različnih materialov oziroma sestavnih delov?

Prodajate čevlje tudi v tujini?

Naše čevlje prodajajo v Nemčiji, na Češkem, v Rusiji, na Finskem, v državah nekdanje Jugoslavije, v Veliki Britaniji. Je pa prodaja upadla, saj je tržišče zasičeno. V tujini  nas poznajo predvsem kot enega redkih proizvajalcev, ki dela čevlje za ljudi s problematičnimi nogami.

Ima čevljarstvo pri nas prihodnost?

(vzdih in dolga tišina) Treba bo precej vložiti v posodobitev, ker sta nas Španija in Portugalska povsem prehiteli. Vendar se bomo potrudili, da obstanemo.

V nasprotju s tekstilno industrijo, ki je v zadnjih 20 letih propadla, saj je delovna sila na Kitajskem in v Indiji cenejša, se čevljarska industrija še drži pri življenju. Ali to pomeni, da Kitajci ne znajo narediti dobrih čevljev?

Znajo delati dobre čevlje, potrebujejo pa navodila iz Evrope. Znanje in ideje so v Evropi, tudi usnje. Kitajci potrebujejo Evropo, zato se ne bojim, da bi čevljarska industrija popolnoma propadla. Sploh v Italiji. Italijani svojih čevljev ne bodo spustili iz rok. Ljudje bi se morali bolj zavedati, da so čevlji, narejeni v Evropi, tudi bolj zdravi. V Evropi moramo v izdelke vgrajevati usnje, ki je strojeno brez kroma, ne uporabljamo strupenih lepil, barvil. Noga je kot goba, absorbira vse strupe in jih zanese po telesu. Zato se mi zdi žalostno, da ravno mladi nosijo tako nekakovostne čevlje.

Tržiški župan je pred leti rekel, da bi Peko lahko rešili, če bi vsak Slovenec kupil en par Pekovih čevljev.

Popolnoma se strinjam z njim. Slovenci bi morali bolj ceniti svoje izdelke.