Vse to so občutki, s katerimi naše telo reagira na to, kar doživljamo. Z njimi nam govori, da smo varni ali ogroženi, v stiski, preobremenjeni, na domačem ali sovražnem terenu, ljubljeni ali osamljeni. Sporočila svojega telesa prepogosto preslišimo in sledimo možganom. Svojo realnost oblikujemo pod taktirko razuma in potlačimo resnična občutja. Včasih tako dolgo in tako močno, da zbolimo na duši ali telesu. Somatsko doživljanje je pristop v psihoterapiji, ki nas uči spet prisluhniti svojemu telesu ter se prek njega izviti iz primeža tesnobe, stresa in travme.
»Namestite se čim bolj udobno, kot bi bili doma,« me povabi dr. Vesna Mirt, psihologinja, psihoterapevtka in supervizorka, ki me bo vodila skozi seanso somatskega doživljanja. »Poglejte okoli sebe, spoznajte prostor, ugotovite, kako se v njem počutite.« Naše ocenjevanje okolice in situacije poteka v vsakem trenutku, čeprav se tega ne zavedamo. Naš avtonomni živčni sistem neprestano ocenjuje: Sem v tem prostoru varen? Lahko temu človeku zaupam? Bi moral pobegniti iz trenutne situacije? Nekateri prostori nas utesnjujejo in se v njih počutimo nelagodno, z nekaterimi ljudmi se povežemo takoj, drugim še po letih poznanstva ne bi zaupali ničesar osebnega. Morda razlogov za te občutke ne bi znali razložiti, a so vseeno zelo resnični. Nekateri jim rečejo šesti čut, drugi intuicija. Pazijo na nas, medtem ko gremo skozi vsakdan na podlagi tega, kar nam govori glava, naš razum. Veliko razmišljamo in malo čutimo oziroma se na to, kar nam govori telo, ne oziramo dovolj. Kadar smo v položaju, ki ga živčevje zazna kot rahlo ogrožajočega, se lahko odzove s povečano pozornostjo, napenjanjem mišic, hitrejšim srčnim utripom, pospešeno prebavo, hitrejšim dihanjem, povišanim pritiskom. Če situacijo doživljamo kot zelo ogrožajočo, pa se telo lahko odzove z odklopom. V mislih nas odnese drugam, vse skupaj opazujemo neprizadeto, kot bi se dogajalo nekomu drugemu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
