Nasveti

Z drobnimi koraki do zmage

Petra Arula
4. 1. 2021, 22.00
Deli članek:

Depresija je močno v porastu. Še pred enim letom je, po besedah prijateljice farmacevtke, antidepresive jemal vsak tretji Slovenec (številka me je že takrat pretresla), danes pa je še veliko hujše. »Ljudje so v veliki stiski, mi je potrdila Irena Kahne, klinična hipnoterapevtka. »Pred korono je največ mojih strank želelo spremeniti samopodobo in povečati samozavest, zdaj me ljudje bolj ali manj kličejo zaradi brezizhodnih misli, depresije.«

Zarja Jana
Ko nam je hudo in ne vidimo več naprej, se osredotočimo na pozitivno

»Razmišljala sem o tem, ali se je moja povprečna stranka v teh nekaj mesecih spremenila, a tudi drugi terapevti pravijo enako. Ljudje so v veliki stiski. Še pred dobrega pol leta so tekali, da bi postorili vse obveznosti, naenkrat pa so ostali doma in ugotovili, da s seboj nosijo veliko negotovosti in strahu.«

Ko se ujamemo v prepričanje, da izhoda ni. »Človek, ki obupa in ne vidi nobenega izhoda več, ima zamegljen pogled na to, kaj je resnično in kaj izmišljeno. Začne verjeti svojim prepričanjem, da je njegova trenutna situacija nerešljiva. Zato mu je treba najprej približati misel, da nič ne traja večno, da je vsaka stvar minljiva. Prepričanje nastane iz neke misli, ki pa je nastala na podlagi zunanjih virov,« začne sogovornica in predlaga prvi korak, kako se s tem spopasti.

Pomemben je samo naslednji trenutek. »Treba se je osredotočiti samo na naslednji trenutek, v katerem izberemo, kaj bomo naredili ali kako bomo razmišljali drugače kot po navadi. In tako naprej, korak za korakom. Kadar si postavimo velik cilj, ga naša podzavest ne bo sprejela. Če si postavimo preveliko breme pričakovanj, lahko prej odnehamo. Če ne verjamemo, da je naš cilj dosegljiv, ga težje dosežemo. Ko pa si zastavljamo realna pričakovanja, se podzavest postopoma prilagaja in lažje sprejema nove vzorce razmišljanja. Gre za preprosto pravilo, da najprej spremenimo navado svojih misli, šele nato lahko spreminjamo svoja dejanja. In kadar smo osredotočeni na rezultat, ga hitreje uresničimo. Kadar se osredotočamo na izgube, v življenju doživljamo več izgub. Kadar se osredotočamo na zmage, doživljamo zmage.«

Afirmacije, da vas ni strah, ne bodo pomagale. Ste si že poskusili govoriti, da ste zdravi in brez bolečin, da vas ni strah, da je vse dobro … pa ste začutili še večjo stisko, še večji strah, še večjo bolečino? »Če smo v strahu, nas afirmacije, da strahu ni, ne bodo pomirile, ker jim ne bomo verjeli,« razloži Irena Kahne. Predlaga, da dan raje začnemo s pozitivnimi vprašanji: »Večina ljudi se na svoje strahove obrača z vprašanji, kot so: Zakaj se tako slabo počutim? Zakaj mi nič ne gre? Zakaj me on ne ljubi? V tem primeru dobivamo iz svojega uma vedno negativne odgovore in prepričanja, kot npr.: Zato, ker nisem dovolj sposobna, zato, ker sem rojena pod nesrečno zvezdo ...« 

Spodbudimo um, da bo iskal pozitivni odgovor. Veliko hitreje nam bo uspelo, če se bomo začeli spraševati pozitivno, recimo: Zakaj me cenijo v službi, zakaj sem ljubljena, zakaj sem uspešna? V tem primeru nam naše misli ne morejo vrniti negativnega odgovora. Um mora poiskati pozitiven odgovor. Tako dajemo svojim mislim priložnost, da same izbirajo pozitivno iz našega notranjega besednjaka.

Kako poberemo puško iz koruze? Kaj pa, če niti pozitivnih vprašanj ne najdemo več, če smo vrgli puško v koruzo, ker ne verjamemo v nič več lepega, dobrega, kar bi nam lahko prineslo življenje? »Najpomembneje si je priznati, da potrebujemo pomoč, saj nam taka miselnost ne koristi, ampak škodi,« pravi terapevtka. Takemu človeku lahko močno pomaga, če ima koga, ki ga spodbuja in mu lahko zaupa. »Pomembno je, da se mu ne naloži preveč sprememb, temveč čisto majhne korake k boljšemu počutju, da vzljubi sebe. Je pa žal res, da če noče pomoči, je vsaka zunanja pomoč brezpredmetna,« ugotavlja Irena Kahne.

Ko se vzljubimo, se postavimo zase. A če obstaja le še iskrica upanja, nekaj moči, da se v življenju vendarle kaj spremeni, je pomembno, da se postavimo zase. Seveda je to v dani situaciji zelo težko. »A se da,« pravi terapevtka, če ne prej, je človek pripravljen, ko je situacija povsem neobvladljiva in je njegova bolečina večja od občutka obvladovanja. Primer za to je recimo obisk zobozdravnika. Včasih čakamo, da nas zob že močno boli, preden se odpravimo k zobozdravniku. Tako je tudi z našimi prepričanji in situacijami. 

Najmočnejše so besede, ki jih govorimo sebi. »Nobena beseda drugega človeka ni toliko škodljiva kot besede, ki jih rečemo sami sebi. Te so lahko največji sovražniki ali najboljše zaveznice. Tako kot bi gledali na druge, moramo začeti gledati nase. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 151. 2021

Zarja Jana
Irena Kahne, klinična hipnoterapevtka