Potem so še dodali, da te beljakovine, ki jih sicer nimajo vsi bolniki z demenco, v bistvu ščitijo možgane pred škodljivimi vplivi. Zato se z obstoječimi zdravili, ki iz možganov, a le začasno, odstranjujejo beljakovine, demence ne da pozdraviti. Trdijo tudi, da se da demenci izogniti, bolne možgane pa obnoviti, in da bo že v bližnji prihodnosti (v treh letih!) demenca postala redka in ozdravljiva bolezen! In ne samo demenca: vse bolezni, ki jih zdaj prinaša staranje. Tako artritis, artroza, osteoporoza, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen itn. Menijo, da se bo zato podaljšala življenjska doba. V povprečju naj bi živeli kar 120 let, in to zelo kakovostno, saj bi bili zdravi.
Pravi vzroki za demenco. Ameriški strokovnjaki, ki mrzlično iščejo prave vzroke za demenco, pravijo, da ko ugotoviš pravi vzrok, lažje najdeš ustrezno zdravilo, ki bolezen odpravi in pozdravi. Sicer pa na podlagi svojih raziskav trdijo, da so vzroki za demenco naslednji: večkratne poškodbe glave, infekcije oziroma vnetja; toksoplazmoza; borelija, vlaga oziroma plesen; visok krvni sladkor, saj označujejo demenco kar za sladkorno bolezen tipa 3; pomanjkanje hormonov (predvsem estrogena pri ženskah in testosterona pri moških); stres, ki je značilnost današnjih dni (tudi travme iz otroštva); nespečnost; pomanjkanje vitaminov (predvsem B12 in D) ter dolgoletno pretirano uživanje alkohola.
Smo, kar so naši možgani. Možgani so del osrednjega živčnega sistema. Ležijo v lobanji in tehtajo od 1200 do 1400 gramov. V njih je okoli sto milijard živčnih celic ali nevronov. Sestavljajo jih veliki in mali možgani ter možgansko deblo. Čeprav predstavljajo možgani le majhen delež človekove teže, porabijo približno 20 odstotkov vsega kisika. Če smo več kot deset minut brez kisika, ta najzapletenejši organ v človeškem telesu, ki uravnava oziroma nadzira delovanje vseh drugih organov in organskih sistemov, odmre. Z možgani vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo, čutimo dotike in bolečine, z njimi govorimo, pišemo, rišemo, hodimo, se učimo, načrtujemo, se zaljubimo. Smo, kar so naši možgani.
Kaj možganom škoduje?
Večkratne poškodbe glave niso prve na lestvici vzrokov za demenco. So pa vse pogostejše, trdi tudi dr. Joseph Maroon, saj so športne dejavnosti, tudi med amaterji, čedalje agresivnejše. Najznačilnejše so poškodbe glave predvsem med nogometaši, boksarji in športniki borilnih veščin. Sem lahko prištevamo tudi udarce v glavo pri prometnih in drugih nesrečah, pretepih ... Zelo pomembno je, da imajo smučarji, motoristi, kolesarji, deskarji na snegu in drugi na glavi zaščitno čelado in da so vsi, ki sedijo v avtomobilih, vedno privezani s pasom – tudi pri kratkih razdaljah in tudi potniki na zadnjih sedežih.
Pri poškodbah glave se zaradi hudih udarcev največkrat poškodujejo možgani, ljudje zaradi tega lahko z leti postanejo duševni in telesni invalidi. Poleg tega se poškodbe z leti poslabšujejo in največkrat vodijo v demenco.
Demenco povzročajo tudi tumorji v glavi. Če operacija uspe in možgani niso poškodovani, demenca mine.
Vnetje v telesu. Ameriški znanstveniki, še posebej dr. Dale Bredesen, ugotavljajo, da povzročitelji okužbe lahko pridejo do možganov iz zraka, skozi ust v telo (umivanje rok je zelo pomembno, pa tudi umivanje sadja in zelenjave ter uživanje ne dovolj pečenega mesa), skozi nos, oko, kožo, sluznico, po krvi skozi ranico na koži itn.
Nobeno kratkotrajno vnetje ni nevarno. Mednje sodijo številni prehladi, ki jih vsakdo v življenju preboli na desetine. Ob tem je treba omeniti obrambni sistem, ki varuje naše telo in ga ohranja zdravo. Zato tudi pravimo, da prehlad mine v sedmih dneh, če ga zdravimo, če ga ne, pa v enem tednu.
Če se prehlad razširi, dobimo vročino, nas boli glava, smrkamo in kašljamo, je čas, da gremo k zdravniku. V obdobju, ko razsajajo prehladi, se je treba, kolikor lahko, izogibati množicam. Kdor je prehlajen, pa naj bo vsaj nekaj dni doma, če je lahko, sicer pa naj da obvezno roko pred usta, kadar kiha in kašlja, in naj se izogiba množicam, da jih ne okuži. Virusi prehlada se namreč širijo predvsem po zraku in z dotikom. Če so prehlad, vnetje mehurja idr. dolgotrajni, je treba na vsak način k zdravniku, da predpiše ustrezno zdravljenje!
Vsako vnetje, sploh dolgotrajno, slabo deluje na tkiva, sklepe in krvni obtok. Dolgotrajne posledice večkratnega nezdravljenega vnetja so lahko tudi srčno-žilne bolezni, različne revmatska in rakava obolenja, pa tudi Alzheimerjeva bolezen.
Vnetje je lahko dolgotrajnejše in hujše oblike, če nezdravo živimo: imamo neustrezno prehrano (premastno, preslano, presladko in preobilno), če se premalo gibamo, kadimo, živimo stresno, smo pesimisti, se drogiramo, spijemo preveč alkohola …
Ločimo akutno in kronično vnetje. Akutno nastane, če se, na primer, ranimo z nožem, rana pa se zaradi okužbe ognoji. Tako telo samo prepreči, da bi se vnetje razširilo po telesu.
Pri kroničnem vnetju pa je na udaru celo telo. Bele krvničke, ki nas branijo pred vnetjem, začno na koncu napadati tudi bližnje organe in zdravo tkivo.
Ker vnetje pogosto ali sprva ne boli, ga lahko zdravnik diagnostircira tako, da preveri vaš CPR (C-reactive protein), beljakovino, ki jo izločajo jetra in je eden izmed najsplošnejših ter natančnih pokazateljev vnetja v telesu. Če vnetja ni, je CRP nizek (od 0 do 3 mg/L), če ga imate, se pa zviša (višji od 3 mg/L).
Če zbolite za artritisom ali srčno-žilnimi boleznimi, je možno, da ste si jih prislužili zaradi dolgotrajnih nezdravljenih vnetij in nepravega življenjskega sloga.
Ljudje, ki imajo previsoko težo, imajo več vnetij, trdijo ameriški znanstveniki. Zato naj bi shujšali. Kako? Recept je en sam: manj jesti in se več gibati!
Za dobro zdravje, trdijo ameriški znanstveniki, je treba imeti tudi urejeno zobovje in skrbeti za vsakodnevno redno ustno higieno. Menijo, da vnete dlesni in krvavitve ob umivanju zob lahko kažejo na kakšen skrit vnetni proces v telesu.
Toksoplazmoza se je tudi znašla na zatožni klopi ameriških znanstvenikov, ki proučujejo možgane. Toksoplazmoza je bolezen, ki jo povzroča enocelični parazit in je razširjena po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Strokovnjaki menijo, da je okužena skoraj polovica ljudi na svetu, a za toksoplazmozo in posledično za demenco zbolijo predvsem tisti, ki imajo demenco zapisano v genih.
S toksoplazmozo se največkrat okužimo, če jemo premalo kuhano ali premalo pečeno meso. Priporoča se, da si po vsaki pripravi hrane ne umijemo le rok, temveč tudi nože, deske in vse pripomočke, ki so prišli v stik s surovim mesom in zelenjavo. V tkivih okuženih živali so namreč pogosto ciste, in te lahko vsebujejo zajedavce. Okužena sta lahko tudi sadje in zelenjava, recimo jagode, borovnice, solata itn., če so na vrtu iztrebljale okužene mačke, ki so pred tem pojedle okuženo miš. Iztrebki, ki so zakopani vsepovsod, so lahko kužni več kot eno leto. Zato je treba biti zelo pazljiv pri čiščenju mačjih stranišč in vrtnarjenju. Uporabljajte rokavice in pazite, da jih potem odvržete ali operete. Muce, ki jih lastniki ne spuščajo ven, te bolezni nimajo, razen če jedo surovo meso, ki je, kot rečeno, lahko okuženo.
Z božanjem mačk, četudi imajo toksoplazmozo, se ne okužimo, ker navadno nimajo parazitov na kožuhu. Hišne mačke, ki ne lovijo miši in ptic ter jih ne hranimo s surovim mesom, nimajo toksoplazmoze.
Toksoplazmoza pri zdravih osebah običajno ne povzroči bolezenskih znakov. Le redki okuženi imajo zatečene bezgavke, se slabo počutijo, imajo vročino, bolečine v mišicah. Za osebe, ki imajo oslabljen obrambni sistem, in nosečnice pa je toksoplazmoza lahko zelo nevarna. Če se nosečnica prvič okuži s toksoplazmo ravno med nosečnostjo, lahko zajedavci preidejo skozi posteljico in okužijo zarodek. Mnogo otrok, ki se okuži s toksoplazmo pred rojstvom, ima kasneje okvaro oči in možganov. Ženske, ki so bile okužene več kot pol leta pred zanositvijo, pa verjetno ne bodo prenesle okužbe na svoje otroka.
Borelija (lymska borelioza) se prenaša s pikom klopa, ki se okuži pri sesanju krvi malih gozdnih glodavcev in srn. Sicer pa ta bolezen prizadene kožo, živčevje, srce, sklepe, oči in tudi možgane. Število obolelih se v Evropi močno povečuje. Bolniki se ugriza klopa pogosto ne spomnijo ali ga ne opazijo.
Za borelijo, v nasprotju s klopnim meningitisom, nimamo cepiva. Zato je zaščita pred odhodom v naravo nujna. Klopi so aktivni, ko je zunaj več kot 12 stopinj Celzija. Pri vbodu klopa lahko zbolimo za dvojno okužbo: klopnim meningitisom in borelijo. Čas, ko je klop prisesan na našo kožo, je pomemben za prenos borelije v telo. Zato je dobro, če ga čim prej odstranimo. Pri tem ga ne smemo zmečkati, saj se verjetnost prenosa okužbe s tem poveča.
Kako razširjena je borelioza v Sloveniji? Slovenija je eno najbolj ogroženih območij na svetu. Letno zabeležimo okoli 4000 novih okuženih bolnikov. Ker mnogi rdečine ne opazijo, strokovnjaki menijo, da ima borelijo petkrat več ljudi.
Kakšni so znaki okužbe in kako jih prepoznamo? Praviloma se na mestu vboda po 48 urah ali več pojavi rdečina, ki je lahko kolobarjasta (ni nujno!) in v nekaj dneh preraste v krog s premerom vsaj pet centimetrov ter praviloma ne izgine v enem tednu. Nekateri bolniki imajo dodatne težave, kot so glavoboli, bolečine v mišicah, blago povišano telesno temperaturo.
Rdečina sama izgine, s čimer pa nismo ozdraveli. Čez nekaj tednov se lahko pojavi vnetje sklepov, vnetje srčne mišice ali pa zaradi prodora v živčni sistem bolnik zboli za borelijskim meningitisom. Velja poudariti, da lahko borelija prizadene vsak organ in povzroči njegovo vnetje! Tudi vnetje in poškodbe možganov.
Zato vsako rdečino na telesu, sploh če ste šli nezaščiteni v gozd, vzemite resno in pojdite k zdravniku. Če bo prepoznal rdečino kot sumljivo, vam bo predpisal antibiotik in vas s tem obvaroval pred številnimi zdravstvenimi tegobami, kot so vnetje srčne mišice, vnetje centralnega ali perifernega živčnega sistema, tanjšanja kože, motnje vida. Tudi pred demenco.
Najpomembnejše je preprečevanje klopovih vbodov z repelenti ter oblačili z dolgimi rokavi in hlačnicami. Po vrnitvi domov se je treba preobleči, oblačila pa oprati v pralnem stroju ali obdelati v sušilniku, saj suh zrak klopa najhitreje uniči. Pa obvezno se oprhajte, umijte si tudi lase in si, ko se obrišete, temeljito poglejte telo. Če klopa najdete, ga takoj odstranite in se potem opazujte.
Plesen in vlaga, ki jo najdemo tudi v številnih slovenskih domovih, naj bi prav tako povzročala demenco. Dr. Mary Kay Ross pravi, da plesen pri vseh, ki živijo v vlažnih domovih, povzroča težave z dihanjem, kašljanje, glavobol, pomanjkanje sape, vnetje sinusov, grla, alergije, astmo itn. Pri tistih, ki so dedno nagnjeni k demenci, pa lahko povzroči tudi to.
Spore plesni se preprosto in hitro prenašajo. Prilepijo se na gostitelja – človeka ali žival – ali pa jih v stanovanje zanese veter skozi odprto okno ali vrata. Če je stanovanje vlažno, se hitro ugnezdijo tam, kjer je vlage največ: na steno, tla, preprogo, celo na zavese in oblačila. Potem se začno razmnoževati.
Največjemu tveganju za razvoj raznovrstnih zdravstvenih težav so izpostavljeni dojenčki, otroci, starejši, okuženi z aidsom, bolniki, ki prestajajo kemoterapijo, noseče ženske, ljudje, ki imajo slab obrambni sistem, in drugi.
Če zdravnik odkrije zdravstvene težave zaradi plesni, je treba vlago in plesen odpraviti. Če pa se to ne da, je treba tak dom zapustiti. Seveda je to lažje reči kot storiti, ampak škodljive spore plesni uničujejo zdravje in mnoge pripeljejo tudi v demenco.
Ameriški znanstveniki so pojasnili, da sta denimo astma pri otroku in demenca pri starejšem človeku izginili, ko je družina zapustila vlažno in plesnivo hišo.
Dovolj spanja. Za dobro duševno in telesno počutje je potreben zadosten in pomirjajoč spanec. Če dobro spimo, pravi dr. Michael Breuss, se zbudimo zadovoljni in spočiti. Možgani spanje izkoristijo tudi za to, da se znebijo odvečnih snovi, ki se v njih nakopičijo, in se obnovijo.
Sicer pa ljudje spimo različno dolgo. Za dobro obnovo telesa, duše in možganov naj bi vsak dan nepretrgoma spali od 7 do 8 ur. Do 40 odstotkov starejših žensk in do 25 odstotkov starejših moških pa ima težave z nespečnostjo. Tudi zato, ker hodijo ponoči na stranišče, hkrati pa jih veliko bolj kot mlajše zbudita že majhen hrup in svetloba.
Poznamo več vrst nespečnosti. Nekateri težko zaspijo, drugi se ponoči prebujajo, gredo, denimo, na stranišče in potem ne morejo več zaspati, tretji se zbudijo prezgodaj. Vsi pa so zjutraj utrujeni.
Če ne spimo dan ali dva, potem pa spet dobro spimo, je vse v redu. Če pa traja nespečnost nekaj tednov, je čas, da obiščemo zdravnika. Kronična nespečnost in posledična utrujenost lahko vodita tudi v demenco.
Kako odpraviti nespečnost? Ne z uspavali, temveč tako, da gremo v posteljo in vstanemo vsak dan ob isti uri. Tako telo navadimo na red. Spati je treba tudi v popolni temi, ker se hormon spanja, melatonin, izloča le v temi.
Sicer pa ameriški strokovnjaki priporočajo, da popoldne ne pijemo kave, čaja ali kole, sploh pa moramo opustiti alkohol in cigarete. Čim več hodimo po svežem zraku, saj je telesna utrujenost najboljša »uspavalna tableta«.
Proti nespečnosti priporočajo jemanje magnezija (400 miligramov na dan), ki dobro učinkuje tudi proti mišičnim krčem, pa tudi sicer je to pomemben mineral za ohranjanje zdravja in dobrega počutja.
Magnezij, ki ga ljudem ob sodobnem slogu življenja pogosto primanjkuje, telo varuje še pred nalaganjem težkih kovin, kot so aluminij, svinec in nikelj, ki naj bi bile povezane tudi s Parkinsonovo boleznijo in demenco.
Sicer pa je vzrokov za dolgotrajno nespečnost več:
-čustvene motnje: depresija, strah, živčnost, žalovanje; raziskave so pokazale, da ima kar 90 odstotkov bolnikov, ki trpijo za depresijo, motnje spanja;
-obolenja osrednjega živčnega sistema: Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva in druge demence, ki lahko povzročijo, da takšni ljudje zmedeno tavajo sredi noči;
-bolečine, najpogosteje vnetje sklepov, želodčno-črevesne težave, bolezni sečil, obolenja srca in ožilja ter okončin.
Ameriški strokovnjaki za nespečnost pravijo, da naj bodo uspavalne tablete le izhod v sili. Priporočajo pa pilule melatonina. Melatonin je hormon spanja in učinkuje le v popolni temi, vzeti pa ga je treba približno uro in pol pred spanjem. Nikoli ga ne smete uporabljati v kombinaciji z drugimi zdravili za spanje ali alkoholom.
In kaj lahko še storite za boljše spanje? Izogibajte se popoldanskemu in večernemu dremežu. Pred večerjo ali v popoldanskih urah si privoščite telovadbo. Ne telovadite pa tik pred spanjem.
Dve uri pred spanjem si privoščite toplo kopel ali prho. Pol ure pred spanjem počnite kaj sproščajočega, npr. berite, meditirajte, pojdite na miren sprehod ... Spalnica naj bo dobro prezračena in ne pretopla.
Več v Zarji št. 15, 10. 4. 2018.
