Mnenja

Ni mi vseeno: Tukaj in zdaj

Majda Juvan
5. 4. 2024, 08.00
Deli članek:

Slovenci ljubimo spektakle. Navdušenje šolarjev, ki jih je na planiški četrtek pod skakalnico pripeljala zavarovalnica, in tistih, ki jim je dan pozneje izlet v Ljubljano organizirala SDS, je bilo primerljivo.

revija Jana
Majda Juvan

Oboji so mahali s podarjenimi zastavicami, piskali s piščalkami, na ukaz skandirali in oboji so, ko so zagledali svojega idola, vriskali in kričali od navdušenja. Razlika je le v tem, da so v Planici to počeli otroci, v Ljubljani pa odrasli ljudje. Večina že v zelo zrelih letih. Shoda »proti korupciji« so se udeležili tudi Ruparjevi upokojenci. Rupar proti korupciji!? Kako lahko nekdo z grehi, zaradi katerih je bil večkrat pravnomočno obsojen in leto dni tudi v zaporu, ...tegne toliko ljudi? Razumem Janšo, on potrebuje zaveznike, ne razumem pa ljudi, ki so, drugače kot Rupar, za skromno preživetje vse življenje trdo in pošteno delali. In verjamejo Ruparju!?

Drži pa, da bi brez dvomov o početju sedanje vlade imela opozicija težje delo. Vedno je za vse, kar ni v redu, najlažje kriviti druge. In potem se zgodi, kar se zdaj dogaja zdravnikom. Pogrom nad njimi in resna grožnja vsem nam. Neverjetno, s kakšno lahkoto si je Fides priklopil tudi kolege, ki ne stavkajo. Tudi oni se strinjajo, da sta za razsulo kriva vlada in Golob. Kar je v kontekstu dejstva, da so vlade na tem svetu zato, da vladajo, res.  Pa vendar, javni zavodi so ves ta čas imeli svoje uprave, ki so dobro vedele, kam pes taco moli. A niso ukrepale. Nasprotno. Dovoljenj za delo pri koncesionarjih in zasebnikih si zdravniki niso sami podpisovali. Tudi Golob jim jih ni. Tisti, ki so jih, pa so dobro vedeli, kaj delajo. Javno zdravstvo se ni razkrojilo od zunaj in po dekretu, ampak od znotraj. Sistematično, ker se je to mnogim splačalo. Pa tisti, ki so to vedeli, niti z mezincem niso mignili. Še sami so se postavili v vrsto. Se vi ne bi? Mlada družina, krediti, želja po boljšem … Tako to gre, če se sme.

Vsak zase se sam odloča. Za svoje principe, ambicije, svoj prav …

Sem iz časov, ko je bilo služenje vojaškega roka obvezno. Gospodje moje generacije so polni zgodb o tej iniciaciji odraslosti. Trpkih in zabavnih. Obveznega služenja pri nas že 20 let ni, je pa, za tiste, ki želijo, trimesečno prostovoljno služenje. A časi so taki, da tudi obvezno ni izključeno. Nasprotno, vedno pogosteje se omenja. Ugovorov ni slišati, pa čeprav imamo pri nas kopico domala »profesionalnih« protestnikov proti vsemu in vsem. Že res, da še ni čisto jasno, kako in kdaj, a marsikje v Evropi se je obvezno služenje že vrnilo. Norveška, Švedska, Avstrija, Litva, Latvija, blizu so Nemci, Hrvati, Srbi … Priznam, kar stiska me, ko tole pišem. Imam sinova in vnuke! In sem pristranska. Nočem junaških bitk z znanimi obrazi v glavni vlogi. Sploh nobenih bitk nočem.

A vojne so. Niso kot naravno nesreče. So groza vseh grozot v človeški režiji. Zadnjih domala sto let vojno dobijo tisti, ki pobijejo največ ljudi. Žensk, otrok, starcev. V Gazi je bilo doslej pobitih že 31 tisoč Palestincev. Izraelci podatke o svojih žrtvah skrivajo. A ve se, da je bilo do polovice januarja ubitih 177 izraelskih vojakov. Od tega petina v »prijateljskem ognju«, ko izstrelki pomotoma pobijejo svoje vojake. Raketi je vseeno. Kakorkoli, primerjava med vojaškimi in civilnimi žrtvami pove več kot vse vojaške strategije skupaj. Civilisti so glavna tarča. Žrtve med vojaki so preštete, za mrtve civiliste zadošča približek. Vojake pokopljejo s častmi, trupla žensk in otrok zmečejo v jame. Ko jih zmanjka, je vojne konec. Zmagovita vojska, ovenčana s slavo svetlih zmag, razglasi zmago, zariše meje in gre domov. Do prihodnjič.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,   št. 14., 2. april, 2024.