Naši predniki so opazili, da se na (tedaj še) ploščatem planetu začne dan daljšati. Da se zima poslavlja, sneg izginja, postaja topleje, da lahko pričakujejo pomladne cvetlice, da bodo ptički glasneje prepevali ter začeli graditi in popravljati gnezda. No, danes pa je približno takole: žafrani so tudi tukaj med gorami skoraj odcveteli in telohi so se obarvali v zeleno, tudi od zvončkov bo zdaj zdaj ostalo samo še zelenje, breskve cvetijo, tudi forzicije …
Pa ptički? Se mi zdi, da so že vsi oženjeni! Ko sem včeraj čakala Janeka na dvorišču njegovega delovnega centra, sem opazila celo jato siničk. Preganjale so se na bližnjih vrtovih, se lovile, pa tudi sprehajale po dvorišču. Utrnila se mi je misel, da niso čisto nič boječe! Morda zato, ker vedo, da so v delovnem centru sami čuteči ljudje s čistim srcem? Ali pa so bile samo tako zaljubljene, da sploh niso opazile, kje se lovijo? Kdo bi vedel.
Naša stara šega tudi pravi, da naj se dekle na gregorjevo ozre v nebo. Prva ptica, ki jo bo videla, bo nakazala, kakšen bo njen mož. No, jaz se skoraj ne spomnim več časa, ko sem bila dekle, vseeno pa ni nič narobe, da sem gledala v nebo. Kaj pravite? Ah, nič mi ne zavidajte! Prva ptica, ki sem jo zjutraj zagledala, je bila gos! Jata gosi! Od sreče, da ne iščem moža, so se mi kar zasolzile oči, hehe.
Ampak kakorkoli obrnem, pogled na jato gosi v tistem čudovitem jutru je bil nepozaben! Dolina pri Kobaridu je bila zavita v jutranje meglice, ker je Soča toplejša (brrrrr) od zraka. Iz meglic so kukali samo krošnje dreves in cerkveni zvonik v Idrskem. Gore okrog Krna so še vedno pokrite z debelo snežno odejo. In nekje v smeri Tolmina se je bleščala rdečkasta zarja, na modrem nebu pa sta dve letali narisali križ. In jata gosi v obliki črke V ali pa trikotnik brez ene stranice. Saj sem se podučila o tem, zakaj letijo v takšni obliki – med drugim lahko opravijo bistveno daljšo pot. In tudi od daleč lahko opazimo, da se oblika jate sploh ne spreminja, samo malo valovi.
Pomislila sem, da je v naravi vse polno geometrijskih oblik. Beseda pove, da gre za merjenje zemlje. Ampak ne planeta, da ne bom učila kakšne krive vere. In spomnila sem se, kako moj Janek visoko ceni geometrijo, čeprav ne ve, da je to matematična disciplina. Gotovo pa s svojo intuicijo, torej neodvisno od razumskega razčlenjevanja, zaznava bistveno in kar v svoji glavici skrbi za red. Ki je v njegovem življenju najpomembnejši.
Najbolje bo, da zdaj vse malo razložim, ali ne? Ob deževnih sobotah se včasih spraviva k peki. Zgodi se, da po hiši zmanjka drugih opravkov. No, saj so, ampak včasih pač pogledam stran, če nisem pri volji za kakšno pospravljanje polic. Pomembno je, da tudi Janek sodeluje pri delu. In tudi natančno ve, kdaj so opravki pomembni in kdaj ne. Ko enkrat zloži v omari perilo, pa čeprav na pogled bolj … po njegovo, mu nikoli ne bom naročila, naj popravi.
Skratka, včasih se lotiva peči mafine. Imava super recept, s katerim se tudi meni ne morejo ponesrečiti. Pred enajstimi leti sva ga našla v božični številki revije Jana in še danes je najboljši, hehe.
Janek zelo rad sodeluje, vendar vedno skrbi za to, da sem zraven in ga spodbujam. Potrebuje vodenje, čeprav mislim, da bi zdaj znal narediti testo že čisto sam. V mafine položiva tudi vložene višnje. Takrat pa jaz lahko odidem stran za svojimi opravki. Naročim mu, da v vsako vdolbino v pekaču položi tri ali štiri višnje. Potem si Janek vzame čas. Poišče lepe okrogle višnje in jih polaga natančno ob robu. Pa ne samo to, tri višnje so vedno v obliki trikotnika in štiri v obliki kvadrata. Ko jih položi v testo, vedno še enkrat preveri, ali imajo pravo geometrijsko obliko. Če se mu zdi, da ni v redu, jih pač popravi. No, to traja res dolgo, na koncu pa je strašno zadovoljen. In to je edino, kar šteje.
Kaj naj še rečem? Narava že ve, zakaj so oblike in red pomembni. In Janek tudi. Nikoli ne bo izgubil te povezanosti.
In mafini? Janek pač ni sladkosned. Ampak včasih vseeno poskusi kakšnega. Mu pravim: »No, kakšni so?« In odvrne: »Ma fini.«
Kakršno vprašanje, takšen odgovor, ali ne? Ali pa že potegne malo po primorsko? Hmmm?
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
