Učiteljice in vzgojiteljice so bile po večini duhovito našemljene, v slogu »manj je več«, otroci pa … vse tisto, kar so imeli navešeno na sebi, sem večinoma videla po vrečkah in obešalnikih v različnih trgovinah. Nekateri otroci sploh niso bili našemljeni, od daleč se je videlo, da so jim skušale učiteljice z veliko domiselnosti na obraz in obleko pričarati nekaj pustnega. Ustavila sem se in si jih z zanimanjem ogledovala. Le redkokatera šema je kazala očitne znake, da so se z njo domači z veseljem ukvarjali. Izstopali pa so razredi, v katerih so se vsi našemili enako, zelo lepo in domiselno, videlo se je, da so se otroci potrudili in da so imeli dobre mentorje.
Pust je bil v mojem otroštvu velik praznik, veliko časa smo se ukvarjali s tem, kaj bo naša maska predstavljala in predvsem – da nas ne bo nihče prepoznal. Angažirali smo starše, babice, dedke, stikali po podstrešjih in omarah, da bi našli kaj nenavadnega in duhovitega. Punce smo hotele biti princeske, kar se ni preveč dobro posrečilo, ker je bil takrat za pusta praviloma mraz in je bila oblekica iz tila, navlečena čez smučarsko opremo, videti smešna. Fantje so bili ali kavboji ali Indijanci oziroma junaki iz risank in filmov, ki so bili takrat v modi. V pustnih sprevodih je enkrat mrgolelo Kekcev, Rožletov, Mojc, Peht in Bedancev, drugič je bil najbolj moderen racman Jaka, pa marsovci, vesoljci, Pika Nogavička …
Vsekakor pa so bile vse maske, čeprav so predstavljale isti lik, različne. V šoli smo pri likovnem pouku celo izdelovali maske iz časopisnega papirja, ki so bile zares unikatne, pa tudi očala, brke in vse, kar nam je prišlo za pusta prav. Če se starši niso pravočasno zmigali, ko smo jih gnjavili s svojo pustno pojavo, smo se pač znašli sami. Moja mama je šele poleti z grozo ugotovila, da sem ji odrezala prednji del pisanega krila, ker sem za cigansko opravo potrebovala primerno ruto.
Zdi se mi, da tudi z naslednjo generacijo ni bilo nič drugače, čeprav je bilo pustne kostume že mogoče kupiti. Sin in njegov prijateljček sta me nadlegovala, naj jima sešijem obleki za nindžo, Kristus, kaj pa je to, sem zastokala. Prinesla sta mi strip, na katerem je bilo vse črno, le oči so se bleščale iz mraka. Pardon, fanta, ampak še vedno ne vem, kaj hočeta, sem se skušala izmazati. In potem sta mi opisala in narisala. V bližnji tekstilni trgovini sem kupila črn klot (najcenejši bombaž za delovne halje) in ob strogem nadzoru obeh smrkavcev sešila opravo vzhodnjaških bojevnikov, ki so bili takrat v modi. Redkokdaj sem od obeh mulcev izvedela toliko kakor med tistim šivanjem. Nindži sta potem ves teden in ne le na pustni torek strašili po mestu.
Pust je pač priložnost, da se otroci veselijo, odrasli pa z njimi. Lepo je, da skupaj razmišljamo o maskah, da smo ustvarjalni, da se odlepimo od računalnikov in telefonov in se posvetimo drug drugemu. Da prisluhnemo željam svojih otrok, ki nam bodo morda pojasnili, zakaj jih lik iz slikanice ali filma tako vznemirja. Ne pa da jim vsiljujemo instantne pustne rekvizite za nekaj evrov, ker je vse skupaj itak bedarija, ki nam krade dragoceni čas. A res?
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
