Pa da ne boste mislili, da me je kaj premamila tista beseda večerja v vabilu! Sploh ne! Praviloma hodim spat s čimbolj praznim želodcem. To velja za hrano, pa tudi za vse milo rečeno neprijazne dogodke, poglede in besede, ki so me doleteli čez dan. Joj, nikar me ne sprašujte za recept, kako to naredim. Saj mi ne uspe vedno, se pa trudim! Mnogo bolj me je zanimalo, kako se drži ta naša Magdalenca po poroki!
Z Janekom sva povabila na prireditev še njegovi Nado in Darjo. Nešteto vzrokov imava za to: za Janeka je to motivacija, namesto dveh se v avtu peljemo v Tolmin štirje, ljudem, ki jih imava rada, privoščiva nepozabno doživetje … Na koncu koncev pa je to ena izmed možnosti, da se večinski ljudje srečajo z ljudmi s posebnimi potrebami. In o tem bi lahko povedal kaj več tudi gospod, ki že mnoga leta skrbi za ozvočenje v našem delovnem centru in dobro ve, o čem govori. Pravi, da če bi se vsak človek vsaj enkrat udeležil takšnega druženja, bi bili ljudje srečnejši!
A naj se vrnem k Magdalenci! Ravno se je vrnila s Fidžija, kjer je bila na poročnem potovanju. Oddahnila sem si, ker se ni kaj veliko spremenilo, hehe. Še vedno drži komando in še vedno zna postaviti reči na svoje, no, njeno mesto! Med odlomki tega potovanja pa so dodajali začimbe k večerji naši otroci. Najprej Helena s srčnim vabilom za ta večer in naslednje o sanjah, priklicala je marsikatero solzo med mnogimi gledalci in vzdih, ko je srce potrebovalo več zraka. Če ste, dragi bralci, pomislili, da je manjkala Bela snežinka … Sploh ne! Kar prineslo jo je dol z zasneženega Krna!
No, potem pa je bil na vrsti za nastop že moj ponosni sin! Sedel je na drugi strani večnamenskega prostora med nastopajočimi. Videla sem ga, da se dobro počuti v svojem svetu, in čutila sem, kako rad bi ga odkril vsaj delček vsem nam! Da bi razumeli, kako je tudi njegov svet bogat in čustven, pa čeprav drugačen. Takšen, kjer sta še vedno domače veselje in sreča, ki ju drugi morda kupujemo v trgovinah, iščemo v tisočerih lučkah, četudi bi bila ena svečka dovolj, pričakujemo darila, za katera že vnaprej vemo, da nam ne bodo napolnila srca. In čutila sem ga, da se je ugnezdil v delovnem centru, da je sprejel mnoge roke dobrih odraslih ljudi, na katere se lahko nasloni, ko mu zmanjka idej, ko tudi njega zagrne plašč žalosti in ga ne zna odložiti. Janek je neskončno užival v svoji vlogi plesalca s Fidžija in čez praznike bova gotovo imela čas, da bo še mene naučil tako spretno migati z boki. Nikoli se ne ve, morda mi bo pa tole kdaj še prišlo prav, hehe. Fidži pa to, no. Najprej ga moram še poiskati na zemljevidu!
V primeru, da ste zdaj morebiti pomislili, kako ne bi zmogli takšnega srečanja, ker bi se vam otroci smilili, se takoj potolažite. Smiljenje, ki pomeni čutiti čustveno prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, tu ni na mestu. Naši otroci so dokazali, da nas lahko nasmejejo, pretresejo, dvignejo, tolažijo, samo ne primerjajmo jih z nami. Naši metri niso njihovi! Tako kot moji niso vaši. In tudi vaši niso sosedovi. Ampak ti metri nas lahko združujejo! Tako ali tako ne moremo biti prav vsi ljudje na svetu ob istem času na istem mestu, ali ne?
No, Magdalenca je svojo večerjo spretno vodila naprej, z glasbo, plesom, tudi kavbojskim, pa pevskim zborom in recitacijami. Vse, kar imajo veliki, je bilo tudi tukaj!
In potem presenečenje za (skoraj) vse! Predvsem pa košček čiste sreče za naše otroke! Mimogrede, ne zamerite mi, ker naše odrasle vseskozi naslavljam z otroki. Morda se to sliši malce nenavadno, ampak za mamo je otrok vedno … otrok! Ne glede na starost. Skratka, tisti sreči je ime Tanja Žagar. Mala, drobna ženska z veliko energije in (očitno) velikim srcem. S pesmimi, z glasbo in ritmi, ki so nekako blizu našim otrokom. Kjer besedila niti niso tako pomembna, ker (to že vemo) glasba je univerzalni jezik.
Takšnega žura, ki je potem nastal, ne boste mogli videti nikjer drugje! Prepričana sem, da se nobeno letošnje darilo pod novoletnimi jelkami ne more meriti s tem, kako s(m)o vsi uživali! Naši otroci okoli pevke, ki je vsakemu namenila topel objem, prav nikogar ni izpustila. In starši ob pogledu na njihovo srečo!
Da ne govorim o tem, da je Darja, Vojkova nečakinja, ugrabila Janeka in sta preplesala ves koncert. Tako kot je nekoč Vojko preplesal z njim cele veselice v Čezsoči, na placu v Bovcu. Dva z bolj ali manj levimi nogami. Ampak oba srečna, ker sta skupaj.
In tokrat sem v sebi zajokala tudi jaz.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
