Zato, ker nama je spanec odnesel resnično čudovit dogodek, in prav z veseljem sva pripravljena: ne samo na kakšno krajšo noč, tudi mnoge druge tegobe, ki naju čakajo za vogalom, bova lažje sprejela, se spoprijela z njimi in zmagala!
Literarni klub Bovec in Knjižnica Bovec sta naju z Janekom povabila na srečanje in predstavitev najinih knjig. Vseskozi me je spremljal pregovor, da nihče ni prerok v domačem kraju. Kar si lahko razložimo tudi takole: v domačem okolju se človek težko uveljavi. Ljudje vedo za vse njegove napake in pomanjkljivosti, že vnaprej imajo oblikovano podobo o njem. Ampak ljudje odprtega duha in srca si dovolijo, da lahko tudi spremenijo svoje mnenje ter stališča.
In to je bistveno. Biti radoveden vse življenje, se učiti, se spreminjati, hraniti dobrega volka v sebi. Gotovo pa to ni najlažja pot. Najlažje je živeti v svojih prepričanjih in bivati v svoji coni udobja. No, ta cona udobja je meni tako tuja! Besedna zveza mi niti ni všeč niti je ne razumem. Življenje nas vendar vsak dan preseneča, včasih z dobrim, včasih s slabim! In vse je treba vzeti k sebi ter s tem kaj narediti!
Janeku sem razložila, da bova zvečer nastopala. In niti najmanj nisem dvomila, da ne bi dobro odigral svoje glavne vloge! Jaz, ki sem neprimerno bolj vajena stati pred ljudmi, pa sem imela veliko tremo. Popoldne sva naredila vse, tako kot vsak dan, proti večeru pa sva se namesto v pižame oblekla v pražnja oblačila. Janek se je strinjal z vsem, kar sem predlagala, jaz pa tudi nisem hotela pretiravati s kakšnimi oblačili za zdravnika, hehe. Saj veste, to so tista na posebnem kupčku.
Skoraj nikoli ni mogoče napovedati, koliko obiskovalcev si bo v temnem in hladnem novembrskem večeru, ko se je čisto dobro zaviti v odejo na kavču in obsedeti pred televizorjem, vzelo čas ter se odpravilo od doma. Posebno še, ker pogovor o ljudeh s posebnimi potrebami ni nikoli kakšna prioritetna tema. Mislila sem si: »Četudi prideta dva obiskovalca ali trije, jaz bom dala vse od sebe. Kajti teh nekaj bo zagotovo takšnih, ki želijo vedeti več, imajo empatijo, morda celo sočutje. Sočutje v smislu, da jim ni vseeno za sočloveka, ne glede na to, kako je popredalčkan v družbi. Prav vsak človek, ki naju želi spoznati, ki želi spoznati Janeka, šteje!«
Na koncu pa je bilo pred nama toliko prijaznih ljudi, da je zmanjkalo stolov. Najinih dragih sosedov iz Male vasi in tudi mnogo tistih, ki sva jih kdaj že srečala mimogrede, na cesti, v trgovini. Pa tudi tistih, ki sva jih videla prvič. Večinoma gospe, pa tudi nekaj gospodov. S svojim prihodom naju je počastil tudi župan Valter, ki ga zagotovo štejem tudi za velikega prijatelja ljudi s posebnimi potrebami.
In tam pri vratih, ob prvem stisku roke, se je zgodila čarovnija. Ob vsakem stisku roke sem začutila, da sem na pravem mestu, da ljudje vstopajo z odprtim srcem, da želijo vedeti, slišati, kaj imam povedati, da želijo vprašati, da bi vedeli več. Da bi ob naslednjem srečanju tudi oni z veliko manj zadržkov in treme ogovorili naju. In ko sem že zgoraj omenila sočutje: sočutje motivira ljudi, da bi pomagali drugim premagovati različne stiske, bolečine, da imajo občutek za drugega, potrpljenje in modrost, človeško toplino, iskrenost. Približno tako piše nekje na spletu. In da je sočutje moralna in značajska pozitivna lastnost. Zelo cenjena!
Tako sem videla in občutila vse te dobre ljudi, in prepričana sem, da je Janek s svojo nezmotljivo intuicijo občutil enako. Dobro se je počutil, imel je veliko pozornosti in bil je eden izmed … nas!
Sploh ne vem, kdaj je minil čas, ura se je nagibala že proti osmi zvečer. Gospe iz literarnega kluba so tako doživeto brale odlomke iz najinih knjig, da sem se za hip vprašala, ali je to zares moje besedilo. In Slavica je povezala vse skupaj v tako presenetljiv paket, da si še nekaj let ne bom zaželela prav nobenega darila! Ker se tega ne da preseči!
Pravzaprav sva odšla domov z mnogimi darili! Z novimi spoznanji o neki človeški skupnosti, ki nosi v sebi mnogo topline in človečnosti, samo če najdemo pot do njih. Tudi to, da jih skrbi za drugega, četudi tega ne povedo naglas. In omajali so moje trdno mnenje, da Slovenci ne znamo pohvaliti drug drugega. Toliko lepih besed in prijaznih misli, kot so jih izrekli, nisem slišala še nikoli. In v rokah sva domov odnesla: jaz nove, meni dragocene knjige, in Janek njegov najljubši sendvič, hehe.
Potem nisva mogla zaspati. Vsak po svoje sva zlagala v spomine dogodke tega nepozabnega večera. In prijazno mnenje Mire, da sva zdaj njihova. Bovčana.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 18. december, 2023.
