Mnenja

Nihče ne bi smel umreti sam

V.M.
13. 12. 2023, 07.30
Deli članek:

»Gospod je v zelo zelo slabem stanju. Poslavlja se,« se je iz telefonske slušalke izvil glas zdravnika, potem ko smo se kar nekaj časa trudili, da bi izvedeli, kaj se dogaja z očetom, ki so ga v jutranjih urah zaradi dihalne stiske odpeljali z reševalnim vozilom. Vedeli smo, da je hudo bolan in da so mu dnevi šteti. Boril se je z rakom v zadnjem stadiju in nismo pričakovali čudeža, le zavedali se nismo, da se bo poslovil že tistega dne.

Pexels
Fotografija je simbolična

Že nekaj dni prej sem v joku klicarila na urgenco, da bi nujno potrebovali pomoč, pa so me po seznanitvi z diagnozo odpravili, da nimajo kaj storiti. Po osemmesečni bolnišnični oskrbi se je vrnil domov. Rešitve ni bilo več. Tako pač je. To je življenje, lahko traja še dan, teden, morda ves mesec. Vem, prekleto, da vem, da ga ne boste ozdravili s čudežno paličico, a človek trpi! Moj oče trpi, kako za vraga naj mu pomagam?! Naj kar gledam njegovo trpljenje in mu šepečem, da tako pač je?

Večer prej sem mu s hladno mokro krpo nežno otirala vročičen pot z obraza, prsi in ramen, njegovo sključeno, od bitke z rakom izžeto telo se je grbančilo pod mojo dlanjo in me boleče opominjalo, da smo vsi ranljivi, minljivi. Spomnim se zadnjega pogleda, zazrla sem se mu globoko v oči, ne da bi se zares zavedala, da se pri polni zavesti vidiva zadnjič.

Kaj je preživljal ponoči, raje ne razmišljam, počilo bi mi srce. V zgodnjih jutranjih urah je na urgenco poklicala teta, a je zamolčala diagnozo, v slušalko je le kričala, da se njen svak duši. In tako so se reševalci odzvali in prišli ponj, nam pa je bilo v neopisljivo uteho, da ne hlasta za zrakom doma, kjer mu nismo zmogli omiliti hudih trenutkov. Manj je bolelo, ker je bil v zdravniškem okolju, kjer so mu lahko nudili podporno oskrbo. Verjamem, da se je kljub strahu tudi sam počutil varneje. Se mi pa ne zdi humano, da osebje takrat, ko je jasno, da na vrata trka smrt, ne pokliče svojcev takoj, da bi bolniku s svojo prisotnostjo in čustveno oporo olajšali slovo. Jaz nisem vedela, da se mu iztekajo zadnje ure, zdravnik pa je tako ocenil ob sprejemu na urgenco in mu določil namestitev v enem izmed odmaknjenih prostorov. Tam je oče s kisikovo masko na obrazu počakal, da mu odbije zadnja ura.

Nihče ne bi smel umreti sam. Me slišite?! Nihče! Za vedno me bo preganjal pogled na očeta, ko sem vendarle prihitela v bolniško sobo, kjer je negibno ležal na postelji. Bil je sam. V sosednjem prostoru je medicinska sestra malicala, s sendvičem v roki me je usmerila skozi vrata … In oče? Na prsih je stiskal telefon, bog ve, koliko časa je čakal, da bi me slišal, zadnjič videl. Zadnjič, veste, kaj to pomeni?! Veste, kako neprecenljiv je trenutek, ko se izteka življenje?! Kako ga lahko nekdo kar tako odvzame, po lastni presoji – ker pač lahko? Je to odgovor? Bi tudi sebi in svojemu staršu, otroku, partnerju odrekel to možnost?

Priložnost zamujena ne vrne se nobena, pravi pregovor, a pomen teh besed boste do kosti začutili le v takšnih trenutkih. In povem vam, boli! Ko sem namreč pritekla k očetu, sem začutila še dve sapici, potem pa v njem ni bilo več zaznati znakov življenja. Bila sem prepozna. Umiral in umrl je sam. Mi lahko zdaj kdo pove, kako je to mogoče?! To vprašanje sem zastavila medicinski sestri (tisti s sendvičem), in spoštljivo ter prijazno mi je pojasnila, da bi nas sama obvestila, a da je obveščanje svojcev povsem v pristojnosti zdravnika. A tako, tistega, a ne, ki nam je po urah čakanja in poizvedovanja vendarle povedal, da se je čas skoraj iztekel.

No, in tako je umrl moj oče, jaz pa brez zadnjega poglavja v srcu ostajam tu, kjer urni kazalci tečejo dalje. Noči mi že tedne kratijo more, ne končajo se, ovijajo mi glavo, me mučijo in ne dovolijo, da krenem naprej. Morda bo po tem zapisu lažje. Morda ga bo prebral kdo, ki bo lahko zamahnil s taktirko, da se bo ta boleči, a hkrati najdragocenejši klic za nekoga drugega zgodil pravočasno.

Nekaj bi še poudarila. Pomembno je. Med očetovo enoletno bitko s kruto boleznijo smo srečali ogromno izjemnih zdravnikov in zlatega medicinskega osebja. Vsak dan so mi dajali informacije s sočutjem in toplino. Hvala za človečnost. Ta zadnji pogovor je zgolj dokaz, da pa je morda za nekatere bela halja prevelika. Ali pa premajhna, kdo bi vedel. Pa lahko noč.

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana,  št. 50, 12. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!