Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Na poti h gospe D.

Katarina Keček
6. 12. 2023, 08.00
Deli članek:

Hidrokolonska terapija ali kolonik po domače je čiščenje črevesja s filtrirano vodo, ki jo izučen terapevt s pomočjo posebne naprave spušča v črevesje skozi zadnjično odprtino. Tisti, ki so ga preizkusili, pravijo, da gre za neboleč poseg, ki ga terapevt kombinira z masiranjem trebuha in dihalnimi vajami.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

S kolonikom odstranjujemo staro blato, ki se je nabralo v stenah črevesja in povzroča zastrupljenost ter različne zajedavce. V telesu imamo več čistilnih sistemov: pljuča, ledvice, kožo, jetra in črevesje. Če debelo črevo ne opravlja svoje funkcije oziroma je njegova vsebina preveč strupena, morajo nalogo čiščenja prevzeti drugi čistilni sistemi. Telo zato potrebuje razstrupljanje in čiščenje črevesja (recimo v obliki posta), da lahko nemoteno delujejo vsi razstrupljevalni organi. Če so preobremenjeni, lahko to vodi v različne bolezni in obolenja. Ravno zadnjič sem prebrala, da povprečen človek, ki se prehranjuje z običajno pridelano hrano, torej takšno, ki jo kupimo v trgovini, na leto zaužije kar pet kilogramov prehranskih aditivov ter 4,5 litra pesticidov in herbicidov, s katerimi sta bila škropljena sadje in zelenjava. Zaužije tudi veliko nitratov, hormonov, antibiotikov, svinca, aluminija in številnih drugih škodljivih snovi. Škodljivi učinki omenjenih snovi se leta kopičijo v našem telesu, sčasoma vplivajo tudi na naše fizično počutje.  V tujini je kolonik dostopen uporabnikom samoplačniško, pri nas pa so ga pred več kot desetimi leti prepovedali. Ni več veliko ljudi, ki bi opravljali to dejavnost, gospa D. je ena redkih, ki to počne že desetletja, navkljub uradni prepovedi. 

Nervozna sem, ko se s Špelo peljeva po štajerski obvoznici. Radio imava naglas, po avtu odmevajo najnovejši glasbeni hiti, Špela zraven poje na ves glas, a jaz nič ne slišim. Gledam skozi okno, zelena drevesa, okrašena z belim ivjem, hitijo mimo. Vrhovi se lesketajo in bleščijo, kot bi kdo po njih natrosil kristalni sladkor, nad njimi visi rahla meglica. Kot na krilih vetra se peljem po avtocesti, listje, obarvano v živahne jesenske barve, sije kot mavrica. V daljavi se dvigajo gorovja kot stražarji neba, barvita pokrajina spominja na slikarsko platno življenja. Brez posebnih občutkov opazujem ptice, ki prosto letijo nad mano. Zaradi glasbe v avtomobilu ne slišim njihovega petja, a globoko v sebi čutim njihovo veselje. »Kako smo majhni v tem velikem svetu,« pomislim. »In nepomembni, zamenljivi.« V trebuhu me črviči, z vsakim kilometrom se moja živčna napetost stopnjuje. Ko s Špelo zavijeva z avtoceste ter se čez nekaj kilometrov ustaviva pred majhno in lično vrstno hiško, obdano z grmi rož, bi najraje zbežala. »Mogoče pa ne bi šla,« komaj izdavim in moje črevesje olajšano vdahne. Špela me zabodeno pogleda, ugasne avtomobil in brez besed izstopi. Odpre vrata na moji strani in vtakne glavo v notranjost. »Pojdi ven,« sikne, »nisem se zastonj peljala uro in pol, da si boš zdaj nekaj izmišljevala. Sploh ne razumem, zakaj zdaj delaš tako dramo.« Nič ne rečem. Še kako sekundo me gleda brez besed, potem pa reče: »Jaz grem noter k D., pozdravit jo grem. Ti pa pridi, ko ti bo. Ali pa ne, kakor hočeš.« Gledam za njo, kako stopi čez cesto in pozvoni pri belih vratih. Ta se odprejo, na vhodu ne vidim nikogar, Špela izgine v hišo. Mencam, vem, da bom šla za njo, ne morem ostati v avtomobilu, vendar ne morem premakniti nog. Zadnje mesece imam kar težave z njimi. Ne otekajo mi več, hvala bogu, vendar so občasno nestabilne. Sploh zjutraj, ko se zbudim, imam včasih težave z ravnotežjem. Opotekam se po stanovanju in oprijemam sten, kot bi bila pijana. Noge imam mehke kot želatina, v glavi se mi vrti. Zdaj se počutim enako. Spijem nekaj požirkov vode, ozrem se okoli sebe, sobotno popoldne v enem od štajerskih naselij. Nikjer nikogar. Še nekaj trenutkov globoko diham, potem pa odločno zgrabim za kljuko in se spravim iz avtomobila. Samo enkrat pozvonim in gospa D. odpre vrata. Ni takšna, kot sem si jo predstavljala. Drobna starejša gospa me gleda radovedno, zagotovo ima več kot 70 let, njene rjave oči, skrite med pajčevino drobnih gubic, rahlo trepetajo. Obraz ima nežen, njen nasmeh je mil in kot bi ga že nekje videla. Na sebi ima dolgo zeleno tuniko, rjave lase ima na temenu spete v figo. Z roko naredi nežen gib in me povabi v notranjost. Pri vratih se sezujem in si nataknem bele natikače, ki mi jih da gospa D. »Eno stranko imam trenutno, boste malo počakali na verandi.« »Seveda,« rečem. V tistem se pojavi Špela: »Jaz grem k svojim, pridem pote čez kaki dve uri. Prav? Če bosta prej končali, me pa pokličita.« Pomežikne mi, objame gospo D. in že je več ni. Gostiteljica me popelje skozi stanovanje do svetle verande. »Tu malo počakajte,« pokaže na okusno opremljeno teraso, prepolno lončnic različnih vrst, »pridem po vas, takoj ko končam.« (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!