Ne vem točno, ali me mrazi od groze, strahu ali pa od prevelikega pričakovanja in upanja morda? Jutri prejmem zadnjo imunoterapijo. Še zadnjič bom pretekla svoj krog po Onkološkem inštitutu, še enkrat si bom nadela lepo obleko in sijajen nasmeh, nihče ne bo videl strahu in solz, ki se kopičijo v mojih očeh. Vsi se včasih znajdemo v težkih obdobjih, nobena izjema nisem, a niti sama se nisem prej zavedala, da so ravno ta temna obdobja ključna za našo osebno rast. Težke življenjske situacije nam omogočajo novo raven osebnosti, če mi to želimo ali pa ne. Mlado seme mora čutiti težo prsti, ko se poskuša prebiti iz svoje lupine in postati rastlina. Drevo se mora ves čas upirati nevihti in vetru, da ga ne odnese. Tudi mi, ko rastemo, čutimo težo, pritisk in nelagodje, in to je samo znak, da moramo vztrajati in se prebiti iz svoje lupine. Tisti dolgi trenutki, ko v sebi zadržuješ dih in nisi prepričan, kaj je tvoj naslednji korak, vse to so v resnici obdobja, na katera nezavedno čakaš. Ravno ob tem, ko premagaš eno od teh težkih časov življenja, spoznaš, da si pripravljen na naslednje poglavje, in kmalu se bo razkrila tudi nova raven tvoje osebnosti. Boljša in še močnejša.  

Sem edina bolnica, za katero vem, da je hodila skoraj dve leti na imunoterapijo; vsi, ki jih poznam, so zdravljenje že zaključili oziroma so samo na kakšnih tabletah. Niti teh nimam nobenih. Po eni strani sem zadovoljna, da jih nimam, po drugi strani pa sem prepričana, da so mi jih zdravniki pozabili predpisati, saj spet nikogar ne poznam, ki jih po takšni bolezni ne bi jemal. Naj koga vprašam, čemu jaz nimam nobenih kapsul, ali kaj? Bolje, da ne sprašujem, zvenelo bo, kot da si jih močno želim. Pa si jih ne.

V zadnjih dveh letih sem spoznala veliko onkoloških bolnikov, na trenutke se mi zdi, da sem prav magnet za ljudi s tovrstnimi izkušnjami. Ampak ne boste verjeli, ne spoznavam žalostnih in obupanih ljudi, ne, srečujem samo pozitivne in energične, ki se požvižgajo na stigmo te bolezni in iz življenja vlečejo vse, kar se da. Kot bi z nasmehom ožemali limono. Zato nimam kaj jamrati. Še sem živa, brcam in še vedno imam nadzor nad lastnim življenjem.

Vem, da je večina onkoloških bolnikov doma, na varnem, na bolniški, da se čuvajo, počivajo, se ukvarjajo s svojimi hobiji in sestavljajo razbita življenja. Sama nisem imela te sreče. Ali pa nesreče, kaj pa vem, saj ves čas svoje bolezni redno delam. Ni šlo drugače. Sem samostojna podjetnica oziroma prekarka po domače in z bolniško bi lahko kmalu končala na cesti, žal. Po ločitvi mi je ostal velik kredit za hišo, bivši soprog pa na sodišču na vse možne načine zavlačuje sodne postopke in razdelitev premoženja. Saj razumem njegovo taktiko, če bi me bolezen vmes pobrala, bi pač pohopsal vse, kar je tudi njegov namen. Nimam mu namena ugoditi. Tako že štiri leta z nasmehom čakam na odločitev sodišča, moja odvetnica je tudi že večkrat urgirala, naj vendarle zaključijo te neumne birokratske zadeve, saj je njena stranka v resnem zdravstvenem stanju. Ampak ne, sodišču dol visi, ali vi umirate ali ne, predpisi so predpisi. Moram napisati knjigo samo o dogodkih na sodišču in na Centrih za socialno delo. Tam se dogajajo prave grozljivke. Če bi Stephen King, moj najljubši ustvarjalec grozljivk, vedel, kakšne bizarnosti se vsakodnevno dogajajo v našem pravosodnem in socialnem sistemu, stavim, da bi se takoj preselil k nam. In vsak dan štepal nove grozljive uspešnice slovenske realnosti.  

In ker se mi je enkrat že zgodila klošarska izkušnja, pri devetnajstih letih, si res nisem želela še ene brezdomske kalvarije. Tokrat z diagnozo rak. Kar zmrazilo me je, ko sem uvidela, kako hitro se lahko vse v življenju obrne. Zdaj imaš dom, jutri več ne. Z zdravjem je enako. Imela sem torej samo dve možnosti: 1. sem bolna, delam in sem doma ali pa 2. sem bolna, ne delam in izgubim dom. Tako te kolumne ne nastajajo iz razloga, ker bi si želela, da se vsem vam smilim. Te kolumne nastajajo iz preprostega preživitvenega nagona, morala sem zaslužiti denar za življenje. In za usrani kredit, ker bi drugače te kolumne pisala na cesti. Ampak skozi proces preživljanja, ki ga tako iskreno delim z vami, drugače ni šlo, se je v mojem življenju veliko zgodilo in spremenilo. Morda sem se ob pisanju o svojem življenju, o bolečinah, porazih in vsakodnevnih zmagah na začetku počutila nelagodno, a z vsako kolumno odkrivam nove plati svoje osebnosti. Pristna sem z vami, dragi bralci in bralke, samo zato, ker nisem mogla vedeti, kam me bo ta pot peljala zadnji dve leti. Nisem ju želela prebiti v laži in umetnem okrasju. Scenarija ni bilo in kakšen dan nisem vedela, ali bom prihodnji teden še lahko pisala, ali bo morda na dan prišel kakšen od neplaniranih, črnih scenarijev. Večkrat sem se ukvarjala z mislijo, da moram vnaprej napisati zadnjo kolumno in jo poslati urednici, za vsak primer. Pa je nisem. Večkrat sem sedla za računalnik z mislijo, napiši svojo zadnjo kolumno. Zadnjo, preden greš na drugo stran. Čez mavrico ali kam že? Nekako se moraš posloviti od svojih bralcev, če si že začela bosa to trnovo pot in povabila druge, da te na njej nemo spremljajo. Pa nisem mogla napisati svoje zadnje kolumne. Ni šlo. Očitno še ni pravi čas. (se nadaljuje)

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.