»Kaj imaš to na glavi?« me vpraša moj kuhar, ko ga obiščem po treh tednih. Vmes sem nekje »fasala« enega od respiratornih virusov, ki jih je trenutno vse polno okoli nas, in zato nisem hotela k njemu na obisk. Takoj bi mu ga prenesla, a je moj prijatelj ravnokar začel s kemoterapijami in to ne bi bilo dobro. Malo sem tudi paranoična po tejle zadnji virozi. Nihče, razen v zdravstvenih domovih, noče nositi zaščitnih mask, a večina ljudi prenaša viruse. Morda se jih ne zavedajo, ampak okoli njih še vedno hodimo ljudje, ki imamo slab imunski sistem. Ja, vem, naš problem, a nekatere ti virusi lahko polomijo, celo umorijo, zdravi pa jih premagate na nogah z nekaj skodelicami vročega čaja. V zaprtih javnih prostorih še vedno nosim zaščitno masko, ponavadi sem edina in zbiram očitajoče poglede kluba proticepilcev. Kljub temu sem zbolela, nekaj dni sem imela rahlo vročino, kašelj me je totalno ubil. Sredi noči me je metalo iz postelje zaradi hromečega in donečega zvoka v pljučih, ki je zvenel kot kuhljanje vulkana pred izbruhom. Vedela sem, da bo kašelj kmalu po tem zvoku eksplodiral z vso silo in me kot izbruh vroče lave premetaval po postelji. Najhuje je, ker ga nikakor ne morem ustaviti, po približno 20 minutah se napad konča in izmučeno padem na posteljo. Čeprav sem se prehlada lotila temeljito kot še nikoli poprej: litri in litri zeliščnega čaja, inhalacija s slano vodo na dve uri, lekadol, vitamin C, kilogrami limon, ingverja in medu, sem potrebovala slab mesec, da sem se zazdravila. Ne spomnim se, kdaj nazadnje me je kakšna viroza tako močno spodsekala.
Vsako leto poprej sem si pred prihajajočimi virozami zmešala t. i. golden booster. Golden zato, ker je zvarek zaradi medu sijoč kot zlato, booster pa, ker ima tako rušilen učinek na različne vrste virusov. V steklen kozarec z medom naribam ingver, česen (ki zaradi medu na srečo izgubi okus in vonj), stisnem noter sok kakšne limone, dodam žličko cimeta in kurkume, dobro zaprem s pokrovčkom in pustim v hladilniku. Vsako jutro na tešče pojem žlico tega boosterja, zalijem ga s tremi decilitri tople limonade. Ne spomnim se, kdaj sem imela zadnjo virozo, zato sem toliko bolj prizadeta ob njenem zadnjem napadu. Moj imunski sistem je porušen in me ne brani pred virusi, ne glede na to, da zaradi raka še vedno redno pijem sok rdeče pese, tudi sok kislega zelja še vedno uživam vsak dan, čeprav se mi že ob misli nanju dviguje želodec. Oba imata neverjetno zalogo naravnega vitamina C in noben prehranski dodatek v obliki tablete tega ne more nadomestiti.
»Kaj imaš to na glavi, no?« me spet vpraša kuhar. »A je lasulja? Pa grda je.« »Hej, nimam lasulje,« rečem osuplo, »to so moji lasje.« Z roko sežem v svoj novi zaklad, v tricentimetrsko čelado črnih skodranih las, ki mi obkroža glavo. »Kako tvoji, pa saj nisi imela prej takšnih las,« začudeno odgovori moj kuhar, leže na kavču. »Ne, prej sem imela ravne, goste, tanke in mehke,« rečem, »pa pobarvane na svetlejšo barvo. Zdajle mi pa takšni rastejo, afriški. A ni noro?« Nisem se še navadila na obraz v ogledalu, ki ga po novem pogosto srečujem. Z začudenjem zrem v podobo neznane ženske, ki gleda vame s široko odprtimi očmi. »Si kot moja pokojna teta,« se zdaj hihita kuhar. »Enaka je bila, ko je prišla iz frizeraja s svežo trajno na glavi. Vse stoji na svojem mestu, vsak kodrček je kot pribit, nikamor se ne premakne. Če ti opeka pade na glavo, se ti bo kar odbila od teh fedrčkov.« Oba se nasmejiva, vedno se norčuje iz mene. Iz njegove plešaste glave, takšen je, odkar ga poznam, smo se že večkrat norca delali. Očitno sem zdaj jaz na vrsti, pomislim in usmerim pozornost na njegova majhna, suha in izmučena stopala, ki ležijo v mojem naročju. Znova zajamem debelo pest smrekove kreme iz lončka ter mu jo počasi, nežno in pozorno vtiram v stopala.
Še več zanimivosti in odličnih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
