Kot človek, ki je pred dvajsetimi leti z velikimi očmi stopil v ta poklic z namenom dati svoj doprinos k boljšemu svetu (zraven pa, bodimo pošteni, po možnosti doseči svojih petnajst let slave in dobro plačo, kajti tako je to takrat še bilo in tudi zato smo se borili, vsak zase), danes pa se kot kak Hamlet sprašuje, kdaj se je vse skupaj prelomilo. Povedno je, da se Matija tega ni v izhodišču vprašal v časniku, za katerega piše, temveč na Facebooku – dobro ve, da bi njegovo košato drevo sicer v mnenjski hosti padlo bolj ali manj brez prič in brez efekta, tako pa je (zastojnskih!) impulzov sestradano socialno občestvo razgrabilo status, sočutno kimalo in izrazilo odobravanje z viraliziranjem teksta, kar je največje priznanje, na katero danes še lahko upa neki mnenjski voditelj.
Kdaj in zakaj se je torej prelomilo kakovostno novinarstvo, kdaj je večina demosa nehala plačevati za naše storitve, kdaj nas je trg pregazil – se zgodi, podobno so se leta nazaj spraševali tudi čevljarji v mestnih središčih ob razmahu supermarketov – kdaj se je končal naš čas? Obupano, predsmrtno zmedeno mainstreamovsko novinarstvo išče vzroke v roparskih lastnikih, padanju standardov in političnih diskreditacijah poklica – tudi to, tudi to, toda dejansko se je naš čas končal, ko se je končala pozornost in je večina naroda nehala brati. In da večina naroda ne bere, vsaj ne kakovostnih, tj. kompleksnih, težkih, provokativnih vsebin – resničnih vsebin, bolj ali manj –, in da zanje ni pripravljena plačevati, je dejstvo. Poglejte samo knjižni trg – v promet gredo samo še krimiči, ljubiči, priročniki, izpovedi in nastopaške biografije, literatura pa je vsaj v Sloveniji crknila oziroma jo na aparatih držijo le še državne subvencije; enako je s časniki, le da zanje ni prostora na državni intenzivi, in dokler bo tako, se crkot zdi neizbežen. Kajti večina naroda jih ne bo nikoli več brala, ker večina naroda preprosto noče več njihovega produkta: resnice, bolj ali manj. Resnica namreč za razliko od vsega drugega, s čimer krošnjari sodobni kapitalizem, ni presenetljiva, vznemirljiva, šokantna, smiselna, prijazna in nagrajujoča. Resnica ni kul, ne sproža dopamina in zato ni konkurenčna. Realna politika s svojimi amandmaji in referendumi, s svojo vsebino in birokracijo ne more konkurirati pravljični politiki iz Netflixove na videz realne politične žajfnice. Vojna v Ukrajini s svojim geopolitičnim in zgodovinskim kontekstom ter množičnimi grobišči ne more konkurirati igričarskim streljačinam. Stiske beguncev ne morejo konkurirati patosu resničnostnih šovov in visoka umetnost ne more konkurirati kuharskim oddajam. Noben roman Jonathana Franzena ali eseji Marcela Štefančiča ne morejo konkurirati dvovrstičnim citatom in zretuširanim ritim instagramskih vplivnic. Preveč je impulzov, premalo pozornosti, denarja pa itak.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.
