Prvič je nisem videla v živo, vsaj spominjam se ne. Sem si pa temeljito zapomnila njen prvi televizijski nastop pri branju poročil na nacionalki; počutim se, kot da je bilo enkrat pred sto leti, vsaj zdi se mi tako, a po drugi strani spet ni tako zelo oddaljeno. Čas se pač vse bolj gosti. Bila je veselo doživetje, zame popolno odkritje: že v prvo na TV-ekranu povsem brez treme, z odlično dikcijo, spontana, a obenem strogo samonadzorovana, prijazna, resna; scela profesionalka, čeprav brez slehernih predhodnih izkušenj. Če sem banalna: takšnim redno pravimo, da iz njih še nekaj bo.
In je res bilo. Danes, po vseh teh letih, je ta suverena začetnica pred nacionalkinimi kamerami predsednica slovenske države.
Nenavadno, jekleno dekle. Potem sva se, kot rečeno, občasno in v glavnem bežno srečevali; nikoli nič posebnega: v glavnem takšna drobna, prijazna in nepomembna družabna krama. Pogosto sva napol formalno klepetali v slavnem mengeškem teatru, kamor so naju ljubeznivo vabili na premiere, čeprav Nataša še zdaleč ni bila klepetava, prej redkobesedna. Jaz sem prišla s prijateljico, ona z možem, sedeli smo skupaj in smo spotoma rekli kakšno, kot pravimo temu. Že odkar pomnim, je bila tudi videti kot danes: nič se ni spreminjala. Je pa hkrati naglo širila obzorja duha: to se je čutilo tako rekoč organsko.
Da, in vseskozi je bila močna, izjemno bistra in nikoli naduta. Ambicioznost se je pri njej občutila kot nekaj snovnega in samoumevnega, sploh ne napornega. Takrat je seveda še zdaleč nisem mogla in znala prebrati. In je seveda tudi danes precej podobno. In se mi tudi sanjalo ni, da bo to nenavadno dekle, v katerem tiči nekaj jeklenega, prihodnja in prva predsednica slovenske države.
Celotno kolumno si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
