Ko tole pišem, je v Pensilvaniji tri zjutraj in sumim, da gotovo ne preštevajo glasov po pošti, ker morajo tudi volilne komisije kdaj spati. Vsaj na monitorju, ki kaže, koliko elektorskih glasov sta dobila Trump in Biden, se že dolgo ni nič premaknilo. In Pensilvanija je ena od usodnih držav, ki odločajo o zmagovalcu. Se pravi, da nikakor ne morem predvidevati, ali do torka, ko to berete, Slovenija morda ni napovedala vojne ZDA, če je zmagal Joe Biden. Ali pa so ZDA napovedale vojno Sloveniji, ker je naš predsednik vlade najprej podprl Trumpa, potem pa mu je še čestital za zmago, še preden so bili objavljeni uradni volilni rezultati. In zdaj z Ameriko, ki jo morda predstavlja Biden, vsekakor ne moremo sodelovati, če pa srce naše zakonodajne oblasti bije za Trumpa. Razumete?
Medtem ko so najpomembnejši evropski državniki napovedovali, da bodo pač sodelovali s predsednikom, ki ga bodo Američani izvolili, je iz Slovenije prišel glas, da bomo sodelovali samo s Trumpom. Ali kaj. Ampak pri nas očitno nimamo državnikov, zato se lahko hecamo. Evropa se najbrž že veseli časa, ko bomo predsedovali EU. Ker bomo očitno takoj razdelili države na tiste, ki ljubijo Trumpa in Orbana, in na one, ki ju ne.
Se je sploh smiselno ukvarjati s tviti politikov, ki nam parajo živce? Ja, kaj pa hočemo? V nekaj besedah povedo, kar mislijo, kar je sicer v redu, ampak zaradi tega se potem sekira vsa država. Ali pa ploska, odvisno od tega, na kateri strani smo. In pri tem lahko politiki še zmeraj rečejo, da je tvit zelo osebna stvar, zjutraj pač vstaneš z levo nogo in nekaj v transu nakracljaš, potem je pa takoj ogenj v strehi. Po sredinem filmu tedna Izbrisana se je nemudoma oglasil notranji minister, ki je po novem filmski selektor, odloča namreč, da bodo dobili denar le domoljubni filmi, in tvitnil: »Prikazovanje naše države, ki da je celo otroke ločevala od staršev, materam prepovedovala dojenje novorojencev, urednikom pa poročanje o tem, je vrhunska manipulacija. Sramota, kaj plačujemo! Aja, to je umetniška svoboda, prispodoba, kot krvave mize.« Če prav razumem, gospod selektor ne loči med igranimi in dokumentarnimi filmi in tudi za tistih 25.000 izbrisanih še ni slišal ali pa morda ne verjame, da obstajajo. Mu bo treba servirati nekaj konkretnih zgodb, veliko jih je.
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 10.11.2020
