Klimatologi, ekonomski in politični analitiki ter jasnovidci napovedujejo leto zlomov in katastrof, naša ženska leta Polona Lah pa govori o srčnosti, dobroti, medsebojni pomoči in medgeneracijskem sodelovanju, ki bo čedalje bolj potrebno. Pomislite, da se dušite pod šestimi metri snega, bežite pred napadalci s pogorišča nekdaj srečnega doma, obupujete pred prazno shrambo in lačnimi otroki, ker je socialna pomoč že zdavnaj pošla, prebirate že stoto sporočilo, da za vas nimajo služb, ali hirate v domu starostnikov, kjer vas nihče ne obišče – kaj bi vas najbolj potolažilo? Nedvomno roka, ki vas potegne iz brezna obupa in prižge luč upanja, pa čeprav je na drugem koncu tunela. Če rečem Polonina roka, ne mislim samo nje, ampak vse, ki so enakega kova in tudi ne nujno ženskega spola. Ta sorta ljudi ne prenaša trpljenja okrog sebe in naredi vse, da je vsaj manjše, če ga že ne more izkoreniniti. Polona je človek, ki ga želiš imeti v bližini, kadar se zgodi kaj dobrega, pa tudi kaj hudega. In če se bo res dogajalo, kar napovedujejo, z ujmami in vojnami vred, nam hišice z vrtovi in milijoni v banki ne bodo kaj prida pomagali. V pomoč nam bodo samo Polone, pa naj jim bo ime tako ali kako drugače, in morda bomo med njimi tudi sami.

Preberite pogovor z njo na osrednjih straneh Zarje in poiščite njeno pismo politikom, ki je na spletu in je dobilo ogromno všečkov in komentarjev, pa boste vedeli, za kaj gre. Mene je še posebej vznemirilo 700 otrok, ki so v domu za starostnike Danice Vogrinec v Mariboru pod Poloninim patronatom preživljali počitnice. Običajno pridejo otroci tu in tam v ustanove med neznane dedke in babice, kaj zrecitirajo, zapojejo, zaplešejo in gredo. Ti pa so preživljali počitnice med njimi in z njimi. Navdušenje je bilo obojestransko. Ljudje, ki si predstavljajo domove za starejše kot hiralnice, kjer se čaka le še na konec, niti ne pomislijo, koliko izkušenj, razuma, znanja in spretnosti je tam zbranih. 

Več v Zarji št. 3, 15. 1. 2019.